Odsek

Odsek (9)

Bivak v severni steni Storžiča

(zbrala in zapisala Alenka Bevčič)

Potreba po gradnji bivaka, ki bi tržiškim alpinistom dajal zavetje in služil kot izhodišče pri raziskovanju številnih smeri v severni steni Storžiča, se je kazala že pred drugo svetovno vojno. Takrat je bila že sama pot iz Tržiča, ki jo danes mimogrede prevozimo, precejšen zalogaj, saj so jo morali opraviti peš ali v najboljšem primeru s kolesom, pa tudi Dom pod Storžičem še ni bil zgrajen. Za zgled so jim bili trije bivaki v Julijcih, prvi bivaki v naših Alpah, ki so tudi bolj oddaljene vrhove približali nadobudnim fantom in dekletom, željnih dokazovanja v stenah in osvajanja novih smeri.

Tako so že leta 1946 alpinisti zavihali rokave in najprej določili mesto, kjer bo stal bivak. Izbrali so teraso, dostopno le po alpinističnih smereh na nadmorski višini 1695 metrov oziroma kot je še veljalo takrat, na 1750 metrih med Kramarjevo in Mladinsko smerjo. Gradnja se je pričela v poletju leto kasneje. Potekala je ročno, ves material pa so morali graditelji najprej s konjskimi vpregami prepeljati pod Storžič, na mesto gradnje pa prinesti na svojih hrbtih ali ga z vrvmi spraviti čez krušljive stene. V nasprotju z bivaki, ki so do takrat zrasli v Julijcih in so bili oblikovani kot polkrožna pločevinasta konzerva, ima Bivak v Storžiču kvadratno obliko z leseno konstrukcijo in pločevinasto streho, v njem pa je 5 ležišč. Gradili so ga tržiški alpinisti: Jože Jagodic, Marjan Perko, Alojz Zaletel, Zdravko Križaj, Drago Štefe, Nadko in Marjan Salberger, Janez Perko, Janko Krmel, Janko Januš, Matevž Lukanc, Mirko Mežek, Alojz Mikič in Jernej Perko. Bivak je bil končan novembra leta 1947, slovesno pa so ga odprli 20. junija leta 1948. Na slovesnost ob odprtju bivaka sta prišla tudi Joža Čop in Drago Korenini, »oče skalaških bivakov« v Julijcih, ki so jih jeseniški alpinisti poimenovali kar s številkami od 1 do 3. Čeprav je bil prvi bivak v Kamniško Savinjskih Alpah Bivak pod Skuto, ki so ga zgradili leta 1946, naj bi bivak v Storžiču dobil številko 4, a so se Jeseničani temu uprli in tako se je zanj uveljavilo kar ime Bivak v Storžiču.

Bivak so alpinisti v 50., 60. in 70. letih prejšnjega stoletja zelo pogosto uporabljali v vseh letnih časih in je bil za mnoge kar drugi dom. V desetletjih kasneje, predvsem v 90. letih, se je zaradi vse lažjega in hitrejšega dostopa pod Storžič z avtomobili, pogostost njegove uporabe zmanjševala, a je vseeno pomenil začetke plezanja in prve izkušnje v skali vsake generacije tržiških alpinistov. Kaljenje v več 30 smereh v krušljivi skali Storžiča, ki so jih prelezli po dolgem in počez ter poznali dobesedno vsak prehod in vsako skalo, pa je bila spričo navajenosti na slabe razmere tudi odlična osnova za plezanje v boljši skali.

Skozi leta so se na bivaku spletla tovarištva in naveze, ostale so zgodbe, nekatere vesele in zabavne, druge tudi tragične. Čeprav so tržiški alpinisti plezali vsepovsod, pa se fantje, ki so začeli plezati konec 60. in v začetku 70. let, spominjajo, da sta bila Storžič in bivak aktualna predvsem takrat, ko je ob koncu meseca zmanjkalo denarja za prevoz do oddaljenejših gora in za spanje v kočah. Na bivak so tako pogosto šli le s kosom kruha ali dvema, čebulo in mogoče še ribjo konzervo v nahrbtniku. Tudi zimski vzponi takrat še niso bili takšni kot danes, saj niso imeli 12-zobih derez z dvema zoboma naprej, ampak so bili ti le navpični, zato je bilo treba vsak korak še posebej skrbno vbiti v sneg in led, kar je botrovalo številnim lažjim padcem. Znana je tudi zgodba, ko so Matija Perko, Elimir Zrim, Željko Perko in Vili Vogelnik sredi zime prišli na bivak, s seboj pa so imeli le tri vžigalice brez škatlice in šele s tretjo jim je s potegom po okenskem steklu uspelo zakuriti ogenj. Sledi vžigalice so se na oknu poznale še dolga leta, dokler ga niso zamenjali. Ob 20. obletnici bivaka, leta 1968 so fantje postavili mlaj z zastavo, nanj pa je, še preden je bil dobro postavljen, splezal Franc Eržen iz Krope, ki je bil takrat član tržiškega alpinističnega odseka in dobil vzdevek Zorba, ki se ga drži še danes, po takrat popularnem filmu Grk Zorba. V spominu je ostalo tudi praznovanje ob 40. letnici postavitve bivaka leta 1988, ko ga je obiskal igralec Polde Bibič in ob njem recitiral Zdravljico. 5. maja leta 1998 pa je Filip Bence na bivaku ves dan pekel palačinke za vse, ki so prišli mimo, in s tem obeležil 30. obletnico svojega prvega vzpona po »Kramarci«. Bivak je služil tudi kot zatočišče ob nesrečah v Kramarjevi smeri, še danes pa ga alpinisti obiščejo, ko gredo ob dnevu spomina na mrtve prižgat sveče ponesrečenim kolegom v Storžiču.

Bivak so vsa leta redno vzdrževali in zamenjevali opremo, ki so jo morali prav tako prinesti na hrbtih. Desetletja so jeseni na bivak prinašali drva za zimo, ga vsako leto temeljito pregledali in očistili, ga v sredini podprli, da se pod težo snega ne bi udrla streha ter da ga ne bi odnesel plaz. V spominu starejše generacije alpinistov je tudi menjava jogijev za ležišča, ki jih niso mogli spraviti skozi kamin v »Kramarci« in so zato našli obvoz desno od njega. Tudi kasnejše generacije so bivak redno vzdrževale, leta 2008 pa so ga temeljito obnovili. Takrat so zamenjali streho, temeljno ploščo in pod, izolirali so tla, zamenjali okna in za njim postavili drvarnico. Podobo, ki jo je dobil ob zadnji prenovi, ima bivak še danes.

V soboto, 7. julija 2018 je AO Tržič obeležil 70-letnico Bivaka v Storžiču. Praznovanja na bivaku se je udeležilo 41 članov odseka skupaj s člani mešanega pevskega zbora Ignacij Hladnik iz Tržiča, ki so po kratkem govoru in pozdravu načelnika Jerneja Kuharja tudi zapeli in praznovanju obletnice dodali slovesno noto. Sledil je skupni vzpon na vrh Storžiča, popoldne pa je Slavko Rožič v Domu pod Storžičem pripravil predavanje s fotografijami o gradnji in zgodovini bivaka. Ob okroglem jubileju je AO Tržič izdal tudi spominsko značko v omejeni seriji 70 kosov.

Preberite več...

Navodila

Dodajanje novega utrinka, novice ali iščem ...

V meniju izberemo "Dodaj utrinek" ali "Dodaj novico"

Odpre se nam novo okno, kjer vpišemo naslov prispevka in izpolnimo ostale zavihke.

1. zavihek "Vsebina"

Sam urejevalnik je podoben word-u tako da je urejanje vsebine že znano in enostavnejše. Povezavo do sorodnega prispevka lahko dodamo s klikom na gumb "Prispevek". Slike v vsebino dodajamo preko gumba "Slika" (bolj podrobno glej "Dodajanje slik" spodaj ). V koliko imamo več teksta kolikor si ga želimo prikazati, se postavimo na željeno mesto do kamor naj bi bilo vidno besedilo in nato kliknemo gumb "Več ..."

2. zavihek "Slika"

Tukaj nastavimo sliko Objave, ki bo prikazana kot prva slika. *Ime slike pred končnico (na koncu) ne sme vsebovati pike. Primer: Nepravilno -> SlikaIme_12.12..JPG | Pravilno -> SlikaIme_12.12.JPG

3. zavihek "Galerija slik"

Vse slike katere želimo imeti v galeriji članka spremenimo resolucijo s programom "Image resizer" na 800x600 pixlov, dodamo v ".zip" dokument na svojem računalniku in nato pod tem zavihkom ta dokument izberemo. Galerija slik se nato ustvari avtomatsko.

4. zavihek "Video"

Na tem zavihku lahko dodamo video posnetek članku.

5. zavihek "Dodatna polja"

Ta zavihek je trenutno prazen in se ne uporablja

6. zavihek "Priponke"

Na tem zavihku lahko dodamo članku razne dokumente kot priponke.

Po vnosu besedila s klikom na gumb »Shrani« zapremo in si ogledamo vsebino.

Dodajanje galerije

Dodajanje galerije je identično kot dodajanje novice ali utrinka, razlika je samo da se doda kratek opis, naslovno sliko in ".zip" dokument z slikami. Vsem slikam se prej spremeni resolucija z programom "Image resizer" na 800x600 pixlov.

Dodajanje slik

Izberemo ustrezno mapo, kliknemo na gumb izberi datoteko, izberemo željeno sliko(lahko več slik) ter kliknemo gumb "Namestivev". Prikazano sliko nato izberemo in klikneš gumb "Vstavite".

*Ime slike pred končnico (na koncu) ne sme vsebovati pike. Primer: Nepravilno -> SlikaIme_12.12..JPG | Pravilno -> SlikaIme_12.12.JPG

Preberite več...

Image Resizer

Program s katerim hitro in enostavno spremenimo velikosti slik.

Program snamemo, ga naložimo na svoj računalnik in po končani namestitvi poženemo.

Izberemo resolucijo (800x600), označimo slike ki jih želimo spremeniti velikost slik, zagrabimo in nesemo do programa. Ta potem samodejno ustvari mapo v kateri so slike z spremenjeno resolucijo. To mapo potem pošljemo v ".zip" dokument, in že imamo pripravljen dokument za našo galerijo slik.

 

Link do prenosa

Preberite več...

V spomin

ČLANI AO TRŽIČ, KI SO ŽIVLJENJE PUSTILI V GORAH...

Meglič Janko Storžič - Kramarjeva smer 27. 5. 2012
Bence Filip Storžič - Kramarjeva smer 3. 4. 2009
Stegnar Janez Storžič - Kramarjeva smer 1. 5. 2006
Kavar Tomaž Mustagh Ata 14. 7. 2000
Rozman Jože Kangchenjunga 3. 5. 1991
Bergant Borut Yalung Kang 27. 4. 1985
Dolinar Jožica Ponce 8. 3. 1971
Salberger Riko Triglav - Bavarska smer 28. 9. 1969
Rožič Miro Storžič - Kramarjeva smer 3. 2. 1965
Hladnik Janez Grossglockner 23. 8. 1963
 
MEGLIČ JANKO - JANKC
Gorski reševalec, alpinist. V svoji bogati gorniški karieri je opravil veliko plezalnih vzponov, od tega več prvenstvenih smeri doma in v različnih gorstvih po svetu. V domačih gorah je izstopal po prvih ali solo ponovitvah tehnično zahtevnih smeri do sedme stopnje (Storžič, Sončev mrk VI+,A3; Bela peč, Igra s časom VII, A3) in nekaj zahtevnih smučarskih spustov v domačem Storžiču. Bil je udeleženec odprav v tuja gorstva: leta 1995 na Aconcagua, leta 1996 odprava treh vrhov ( Api, Nampa, Bobaye v Nepalu ), leta 1998 Dhaulagiri, leta 1999 Gjachung Kang, 2000 odprava v Tien Shan, 2007 Elbrus v Kavkazu.
 
Pomembnejši dosežki, vzponi, odprave:
  • 1992, Walkerjev steber (Cassinova smer), Grandes Jorasses, Francija, soplezalec Slavko Rožič
  • 1995, Materhorn, Švica, severna stena, soplezalec Slavko Rožič
  • 1995, Aconcagua (6990 m), odprava, vrh
  • 1996, Nepal, Api Nampa Bombaje, Api (7132m), prvenstvena smer v JV steni, soplezalec Dušan Debelak
  • 1998, Nepal, Dhaulagiri 8167m, vrh, soplezalci Tadej Golob in Dušan Polenik
  • 1999, Tibet, Gjačung Kang, prvenstvena smer v Siguang Ri Shar ( 6998 m ), prvi pristop na vrh
  • 1999, Tibet, Gjačung Kang, Zero Peak (6700m), prva ponovitev, soplezalci Blaž Navršnik, Matic Jošt, Tomaž Jakofčič
  • 2000, Pamir, Tien Shan, vzpon na Khan Thengri (7010 m ) po normalni smeri z juga
  • 2007, Kavkaz, Elbrus(5642 m), odprava, vzpon po normalni smeri, vrh
Literatura:
Planinski zbornik, Ob 110-letnici SPD in PZS, PZS 2003, str. 280
Meglič Milan, V spomin Janka Megliča, Gorski reševalec, 2013, št. 3, str. 5
Slavko Rožič
Slovenski alpinizem 2001 – 2003, Zbornik Komisije za alpinizem, PZS, 2006, str. 171
Slovenski alpinizem 2007, Zbornik Komisije za alpinizem, PZ 2007, str. 87
 
 
SALBERGER RIKO - HELBA
Rodil se je 3. aprila 1946. Svoj prvi plezalni vzpon je opravil 22. avgusta 1959 po Mladinski smeri v Storžiču, v družbi Luka Rožiča pod vodstvom strica Marjana Salbergerja (stričevo darilo Luku za birmo). Prva leta je v družbi mladih Tržiških alpinistov predvsem bratov Rožič (njegovi bratranci) veliko plezal v domačem Storšiču. Po vrnitvi iz vojske sta z Jožetom Rožičem med drugim kot četrta naveza ponovila Kamniško smer v Štruci, Rumeno zajedo v Koglu, Ašenbrenerjevo smer v Travniku in Severni raz Dedca. Leta 1968 sta bila med izbranci za 5. JAOK (18.07.- 13.08. Centralni Kavkaz, tabor Cej), kjer so se povzpeli na Kazbek (5047 m), Ulipata (4646 m), Adai hoh (4408 m), Pik Nikolajeva (4100 m), in Pik Vilis (3802 m). Leta 1969 se je z Pavletom Šegulo udeležil odprave v Pamir in se povzpel na Pik Lenina (7134 m). Kmalu po vrnitvi ga je v Bavarski smeri v Triglavu presenetilo padajoče kamenje in ga tako poškodovalo po glavi in prsnem košu da je podlegel poškodbam star komaj 23 let.

http://www.gore-ljudje.net/novosti/49094/

Preberite več...

Zgodovina tržiškega alpinizma

(povzeto in prirejeno po PV 1968)

Alpinizem v Tržiču je dobil svoje temelje leta 1938, to je prav ob 30-letnici podružnice Slovenskega planinskega društva v Tržiču. Pobudo za ustanovitev plezalnega odseka je dala pravzaprav velika smučarska nesreča pod Škarjevim robom na Storžiču. Številne reševalne ekipe z Jesenic in iz bivše jugoslovanske vojske so zanetile željo tudi pri tržiških planincih in smučarjih, da bi imeli svojo lastno reševalno ekipo, lastno gorsko reševalno službo in sposobne plezalce – alpiniste. V zapisniku podružnice SPD Tržič na občnem zboru dne 14. januarja leta 1939 je omenjeno, da so plezalci skupaj z reševalnim odsekom pričeli z vajami pod Storžičem in da bo v naslednjem letu organiziralo prvi zimski plezalno-reševalni tečaj. Tega so se udeležili: Ausser, Debevc, Nadislav Salberger, Cingerli, Rok Kramar, Slapar, Jože Radon in Jože Jagodic. Tečaj je uspel ter je spodbudil tudi mlajše planince.

V poletju 1940 so preplezali tržiški plezalci prvenstvene plezalne smeri v severni steni  Storžiča. Tako so 9. junija 1940 preplezali plezalci Ausser, Nadislav Salberger, Cingerli in Slapar smer po desni grapi do današnjega bivaka in nato desno po pragovih na vrh nad Žrelom. Druga naveza, ki so jo sestavljali Rok Kramar, Jože Jagodic, Dolenc in Nadislav Salberger, je preplezala 16. junija levo grapo od današnjega bivaka in po njej na vrh Storžiča (takrat bivaka še ni bilo – danes se imenuje ta smer »Kramarjeva smer« po takratnem plezalcu Roku Kramarju, ki je med NOB padel kot kurir v Spodnjem Lomu). Poleg zimskih dostopov na Storžič so ti plezalci obiskovali pozimi tudi vrhove Kamniških planin. Tisto leto so se plezalci pod Salbergerjevim vodstvom spustili v podzemno jamo pod Škarjevim robom. Ker niso imeli daljših vrvi, so prišli le 60 m globoko. Tudi pozneje so jamo večkrat obiskali, vendar niso prišli nikoli dlje, ker jo spodaj popolnoma zakrivata sneg in led.

 V letu 1941 je prevzel vodstvo plezalnega odseka Jože Radon. To leto so se tržiški plezalci že udeležili meddruštvenega tečaja za reševanje in zimsko alpinistiko na Črni prsti, ki ga je vodil Joža Čop z jeseniškimi reševalci Moretom, Zupančičem in drugimi. Tečaj so z uspehom končali Nadislav Salberger, Jože Radon, Avgust Primožič in Stanko Poljanšek. Tudi v tem letu so plezalci opravili več prvenstvenih vzponov, med njimi desno od Žrela po grapi navzgor z izstopom na vrhu desno od Žrela v Storžiču. Plezali so Salberger, Cankar in T. Oblak.

Omembe vredno je navesti tudi nekatera druga imena planincev, ki so stopali mimo markiranih poti ter risali še danes neznane prvenstvene plezalne poti po severni steni Košute, Srednjega vrha, Mož na Zelenici itd. To so bili razni ilegalni kurirji takrat prepovedane KPJ. Med njimi je najbolj znan Andrej Stegnar. V pogovoru z njim se je dalo ugotoviti, da je naredil vrsto prvenstvenih pristopov na vrh Košute, Kladiva, srednjega vrha itd. Pot, ki se vije iz Anževega prelaza na Korošici na Veliki vrh Košute, je bila izpeljana prav po Stegnarjevi zamisli ter jo je tudi pomagal sam delati. Pot je še danes zelo težka in nevarna v spodnjem delu. Zavarovana je na več mestih z žico in klini.

Vojna vihra je planinsko udejstvovanje prekinila. Mnogo plezalcev je našlo nadaljnjo pot v partizanih, mnogo, žal premnogo jih je za vedno ostalo v gorah. Častno so izpolnili svoje poslanstvo, ljubezen do gora in domovine je premagalo strah. Tako je leta 1945 ostalo le nekaj plezalcev, vojna jih je pobrala več kot polovico. Preostalo ekipo plezalcev je postavilo pred veliko nalogo obnove. Od planinskega doma na Kofcah, koče pod Storžičem, zavetišča v Gozdu so ostala pogorišča. Vrvi in kladiva so zamenjale lopate.

Plezalni odsek zaživi šele leta 1946. Prvi načelnik je postal Mirko Mežek. V plezalni odsek se vključijo mladi planinci, ki prično uresničevati dolgoletno željo starejših plezalcev. Prične se gradnja bivaka v ostenju Storžiča. Z neizmerno požrtvovalnostjo je bivak zrastel do strehe. Med gradnjo so se plezalci  urili v plezalni tehniki, saj je dostop do bivaka že kar lepa plezalna tura. Nato prevzame vodstvo odseka Marijan Perko. Glede na velike naloge pri obnovi planinskih domov, drugje kot v Storžiču niso plezali, zato so jih Ljubljančani imeli za »šodrovce«. Prav šaljivo pa je povedal tudi Joža Čop: «Naj kar trobijo tisto o »šodru«, če boste Storžič »znucal«, ga pa kar okol obrnite, pa bo spet dober.«

Tedaj so v Sloveniji obstajali alpinistični odseki Ljubljana, Jesenice, Kranj, Kamnik, Maribor, Celje in Tržič, ki je štel 26 članov. V letu 1947 se odsek poveča na 30 članov in s tem letom pričnejo plezati v Kamniških in Julijskih Alpah.  Zaletel in Peharc preplezata Mladinsko v Storžiču, Križaj in Krmelj pa Črni raz v severni steni Storžiča.

Leta 1948 je bila otvoritev »Bivaka v ostenju Storžiča«. Ob slavnostnem govoru je veteran in graditelj bivakov v Julijskih Alpah Drago Korenini navdušeno čestital k uspehu tržiškim alpinistom s predlogom, da se bivak vključi v vrsto ostalih bivakov in dobi ime »Števila IV«. Na Jesenicah naj bi za to Koreninija tako nahrulili, da se je premislil in bivak na Rušju pod Stenarjem krstil za »četvorko«. Tako je naš bivak ostal brez številke in le z imenom »Bivak v Storžiču«.

Leto 1949 je bilo leto tragedije v Storžiču, kjer sta se v vzhodnem grebenu smrtno ponesrečila Edi Perko in Jože Cankar. Nesreča je močno odjeknila med planinci, ni pa zavrla poleta alpinističnega odseka; prav nasprotno, vrste alpinistov so se še pomnožile.  Izvedenih je bilo 452 plezalnih vzponov v Kamniških in Julijskih Alpah, od teh 11 prvenstvenih v Storžiču in Travniku. Alpinistični odsek je organiziral tudi prvi alpinistični smuk s Škarjevega roba ter ga imenoval po alpinistu Kramarju – »Kramarjev smuk«. Značilnosti tega smuka naj bi bili posamezni odseki, v katerih je padec prepovedan. Poudarek tekmovanja je bil predvsem na varni in zanesljivi vožnji, pozornostjo pred nevarnostjo plazov itd. Na splošno je bil AO zelo dejaven, tako da so tržiške plezalce poznali že vsi alpinisti širom po Sloveniji. Takrat še ni bilo avtomobilov ter so se prevažali v hribe v glavnem z vlakom. Kdor je imel bicikel, ta je bil že nekaj boljšega, najvišji standard je takrat imel Dr. Avčin, ki je zmogel že motor, ki so ga v Vratih gledali kot deveto čudo. Dr. Avčin kot svetovni popotnik je seveda imel vedno kaj novega, »ekstravegantnega«, kakšno svojevrstno alpinistično opremo, lovsko opremo in podobno.

Odsek je tega leta tudi pripomogel do spomenika Mirana Cizelja, predvojnega člana AO Maribor. Postavljen je pod nekdanjo Lipovčevo bajto v Martuljku. Miran Cizelj je padel kot partizan v vasici Vetrno nad Križami pri Tržiču. Ležal je ranjen v eni izmed hiš, ko so hišo obkolili  Nemci. Ko je izstrelil naboje proti Nemcem, si je poslednjega prihranil zase.

Tržiški plezalci so tudi v tem letu plezali vse težje klasične smeri v Triglavu, Travniku, Špiku, Jalovcu in Ojstrici. V Storžiču je preplezan vzhodni raz, direktna smer Črnega grabna, zapadna stena Storžiča.

V letu 1950 je bilo opravljenih 263 plezalnih vzponov, od tega 8 prvenstvenih v Storžiču, Travniku, Lepih špicah, Loški steni v Trenti in Vodnikovem Vršacu in Jalovcu (Perko, Štefe, Zaletel, Lončar). V tem letu je načelstvo AO prevzel Franci Primožič, kasneje pa Anton Costi. 10. januarja naveza Marijan Perko, Vavpotič in Kočevar speljejo prvenstveni vzpon po severni steni Kočne, istega leta Kočevar in Perko še v zapadni steni Prisojnika, ki jo posvetita v spomin smrtno ponesrečenemu alpinistu in pisatelju Ivanu Bučerju.

Leta 1951  načelstvo odseka prevzame Drago Štefe. Perko, Radonov Jurček, brat Nejč, Mehle in Križnar preplezajo 8 prvenstvenih smeri v ostenjih Krna, Batognice, Storžiča, Vodnikovega Vršaca, Trentarskega Pelca, Vogla ter Vrha za steno v Martuljku. Marijan Perko in Kočevar se udeležita prve alpinistične odprave PZS v Francijo, preplezata klasično smer Brenve na vrh Mont Blanca.

V poletju 1956 je odsek organiziral odpravo v pogorje Prenja v Bosni in Hercegovini. Preplezali so vse večje vrhove ter preplezali 6 novih smeri.  Leta 1956-1958 je bil načelnik Jurij Radon.  Odsek organizira AO odpravo v Lienške Dolomite.

 V letu 1960 prevzame načelstvo Tonček Kralj. Tega leta se dr. Robič udeleži odprave na Trisul. Naslednje leto prevzame načelstvo Alojz Bergant. Z vzponi pričnejo imena kot so Marijan Srečnik, Slavi Rožič, Viko Rožič, Miro Rožič, Riko Salberger.  Leta 1966 je nesrečno, ponesreči se Miro Rožič pri zimskem vzponu na Storžič.

Preberite več...

Alpinistična šola

V gorah nekaj iščemo, čeprav tam nismo ničesar izgubili. Če bomo imeli kaj iskati tudi v prihodnje, smo verjetno na pravi poti. - Pavle Kozjek

Montaž

Plezanje v skali, snegu ali ledu, grebenska prečenja, osvajanje najvišjih vrhov ter uživaško vijuganje s smučmi po nedotaknjenih pobočjih ali natančno rezanje zavojev v strmih grapah in stenah. V kratkih rokavih ali debeli puhovki. Vse to je alpinizem, alpinisti pa smo pravi osvajalci nekoristnega sveta.

Člani Alpinističnega odseka Tržič te vabimo, da se pridružiš naši alpinistični šoli, kjer te bomo naučili vsega, kar moraš znati, da bo plezanje v gorah ali v plezališčih, v kopni skali ali v snegu in ledu, varno in čisti užitek, ki vedno znova kliče po še. 

Pridi na predstavitveni sestanek, ki bo v četrtek, 27.9.2018 ob 19. uri v prostorih Planinskega društva Tržič, Balos 4.

Še več informacij ima vodja šole, Nejc Klemenčič, ki ga lahko pokličeš na 041 707 065 ali mu pišeš na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

 

Če se še vedno sprašuješ ali je to res zate …

Alpinistična šola je namenjena vsem, ki imajo radi gore in bi jih radi spoznali v njihovi prvinski obliki; tam, kjer se svet postavi v vertikalo in kjer proti vrhu ne vodijo označene in zavarovane poti. Namenjena je vsem, ki bi radi pridobili ali nadgradili gorniško znanje, ki jih mikajo brezpotja in privlačni grebeni naših gora ali pa se želijo ukvarjati z alpinizmom ter jih žene želja po prvenstvenih smereh daleč stran.

Nič hudega, če še nikoli nisi plezal in še ne veš, kako se gibati v navezi, tudi pripravljenost vrhunskega športnika ni pogoj, da se nam pridružiš. Iskrica veselja v očeh, ko spregovoriš o gorah, radovednost, neskončna želja po učenju in spoznavanju novega bodo dovolj, ostalega te bomo naučili mi.

 Plezanje v Devils Tower

Tja do naslednjega poletja bo zanimivo …

Z alpinistično šolo zares začnemo v oktobru. Najprej te odpeljemo na skupno turo nekam v gore blizu Tržiča, da se spoznamo in stkemo prve prijateljske vezi. Od jeseni do konca zime pripravljamo zanimiva teoretična predavanja, kjer se naučiš vsega o gorah in alpinizmu. Čakajo te tudi praktični tečaji gibanja v gorah pozimi, na ledeniku, varovanja pred plazovi in preživetja v snegu, če bo dovolj mrzlo, bomo plezali tudi v slapovih, ko zimo prežene pomlad, pa se bomo učili plezanja in tehnik v kopni skali. Pridobljeno znanje vse leto utrjujemo na skupnih turah, skupaj plezamo v Dovžanovi soteski, Paklenici in še kje, predvsem pa se družimo in se imamo skupaj lepo tako v gorah kot tudi v dolini.

Vsak tečajnik alpinistične šole ob koncu usposabljanja opravlja praktični in teoretični del izpita ter izpitno turo pod vodstvom alpinističnega inštruktorja. Po uspešno opravljenih obveznostih pridobiš naziv alpinistični pripravnik.

Vse dejavnosti alpinistične šole vodijo naši alpinistični inštruktorji in izkušeni alpinisti.

 Samoreševanje

Zraven pa pride še …

Pri nas nikoli ni dolgčas. Čakajo te dobra družba, novi prijatelji in dogodivščine, tudi adrenalinske, na vsakem koraku. Na koncu je vse odvisno od tebe in tvojih želja. Lahko pridobiš znanje, ki ti bo pomagalo pri gibanju na markiranih poteh ali pa bo to začetek uspešne alpinistične poti. Mi te bomo v vsakem primeru veseli.

Ledeniški tečaj Wildspitze 

Se vidimo!

Preberite več...

Kdo je kdo

VODSTVO       
Načelnik:

Jernej Kuhar

040 873 837 Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
Namestnik načelnika: Miha Zupan 041 596 945 Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
Blagajnik: Maja Hauptman 040 502 238 Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
Vodja alpinistične šole Nejc Klemenčič
041 707 065 Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
Gospodar opreme: Janez Štefe
051 397 128 Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
Gospodar bivaka: Benjamin Vidmar 031 677 903 Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

NADZORNI ODBOR
     
  Milan Meglič 041 730 980 Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
  Blaž Belhar 041 654 504 Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
  Janez Primožič 040 572 267 Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
Preberite več...
Naroči se na ta RSS