Iščem:
http://www.ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner1gk-is-584.jpglink
http://www.ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner3gk-is-584.jpglink
http://www.ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner4gk-is-584.jpglink
http://www.ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner5gk-is-584.jpglink

Hercegovske kolesnice

Pred štirimi leti smo se prvič odpravili na kolesarski vikend v Bosno in Hercegovino. Tako smo že kolesarili po Bjelašnici, Visočici, sankaški stezi na Trebeviču, bili smo na Prenju, lansko leto pa smo kolesarili nad Prokoškim jezerom v cetralni Bosni. Že takrat, na poti domov, je naš režiser spomladanskih tur, Janez Nunar, začel kovati načrte za novo zgodbo. Izhodišče je bilo enostavno: dobra kulinarika in še enkrat daljše ture kot lansko leto.

Letošnje  izhodišče je bilo jezero Blidinje in gore tam okrog. Nekatere je začetno navdušenje sicer minilo, pa nas je na koncu še vedno ostalo za desetinjo in pol navdušenih kolesarjev.

Ivo Andrič je za Hercegovino zapisal, da je to zemlja sa mnogo kamena a malo svega ostalog, ali to malo što rodi hranjivo je i plemenito. To smo spoznali že prvi dan, ko smo brcali po neskončnih kamnitih cestah in stezah planine Ljubuše. Glede na to, da je bilo to ogrevalna tura, smo si jo prikrojili vsak po svojih željah in sposobnostih. Po divjih kolovozih, med tropi ovc in divjimi psi čuvaji, smo se povzpeli do zadnjih katunov na višini okrog 1500m.  Drugi del ture, bosanski  kulinarični presežki in pivo Tomislav, so bili le še pika na i tega dne.

V soboto je bil na vrsti vzpon s kolesi na Pločno, najvišji vrh Čvrsnice. Režiser je turi pridal dramatični prizvok kraljevskega vzpona, saj resnici na ljubo marsikdo še ni šel na tako visoko goro s kolesom. Kilometri in višinska razlika ture so bili varljivi, kar smo spoznali že na odcepu z asfaltne ceste pri jezeru. Strmina ni popuščala vse do vrha, 2228m visoko. Vzpon je bil tehnično zahteven, gruščnata podlaga in strmi ovinki z ostrimi skalami so bili za nekatere prevelik izziv. Prednost smo imeli kolesarji s širšimi gumami, lažjimi prenosi in kakšnim fedrom pod ritjo za pomoč. Prvotno smo nameravali prečiti Čvrsnico in se spustiti v 2000m nižjo Jablanico, pa je bilo po pobočjih in stezah še ogromno snega in nebo je zopet obetalo nebeške solze s kakšnim bliskom in gromom. Tako smo se po krajšem počitku pri vojakih v relejni postaji spustili nazaj v dolino, do našega izhodišča v planinskem domu Orlove stene.

Večer je minil sproščeno, v ospredju je bil nogomet in kot je običajno za našo druščino, nekoliko besednega dokazovanja, stare zgodbice, prijetno druženje in plani za naslednji dan. V nedeljo si je izvršni svet druščine zamislil lepo turo, pretežno spust do Mostarja. V dobrih 50 km je bilo za ogrevanje 400m  vzpona, nato pa višinski  kilometer in pol spusta v vroči kotel Mostarja. Po zadnjem vzponu s kolesom na staro čuprijo in zadnjih čevapih smo se odpravili nazaj proti domu.   

Janez Nunar nam je že na poti proti domu zaupal:»Jest že vem, kam gremo drug let....«

Vojko: S takšno družbo greš lahko kamorkoli pa je dobro. Ko pa ti pri domačiji postrežejo z vsem kar imajo tam, pa potem račun "daj što daš", in ko kolesariš mimo tropa ovc, ki ga čuvajo gromozanski psi in te opazujejo, če si slučajno stopil v njihov rajon, potem veš, da je to BOSNA.

Ana je skromno dodala: »Za takle se živi !«

Nada pa pravi:Bosna je zakon. Hrana, pijača, ljudje in nora narava. Ko na to vse skupaj dodamo še odlično družbo in gorsko kolesarjenje, se veselica začne. Morilci alpinizma ali ne, ampak Ernest Hemingway nas razume: "It is by riding a bicycle that you learn the contours of a country best, since you have to sweat the up the hills and coast down them."

Tuši:" Pa je za nami, že četrta po vrsti. Avantura, ki je nikoli ne pozabiš in sploh ne more razočarati. Hribi, gore, jezera, boleče riti in noge, neskončne možnosti kolesarjenja po vseh vrstah podlage z bogato obarvano zgodovino in izvrstno kulinariko, zmerne cene, možgani in družba na off, pa še veliko tega bi se našlo. To je pač Bosna, ko se z veseljem vračaš in vračaš."

Barbara pa je še nekoliko bolj poglobljeno zapisala in povzela bistvo naših majskih vikend paketov s kolesi: »S to ekipo sem bila v Bosni drugič in lahko povem samo to, da se bom vedno znova z veseljem vračala. Upam, da ohranimo tradicijo, kajti zdi se mi, da smo tam res povezani ali kot je rekel naš Tone, smo kot družina. Ljudje so prijazni, občutek ti dajo, kot da se je čas ustavil, nobenega hitenja in slabe volje. Narava je čudovita, lahko samo strmiš in pozabiš na vse. Hvala ekipi za polno smeha in dobre volje ter za motivacijo, katero smo širili med seboj. Se vidimo naslednje leto.«

Zabeležil Slavc Rožič in dodal nekaj slikc 

 

Nazadnje urejano naPetek, 08 Junij 2018 06:58
  • Oceni ta predmet
    (4 glasovi)
  • Objavljeno v Utrinki
  • Beri 593 krat

Pustite komentar

Prijavite se za komentiranje
nazaj na vrh

Zadnje objave

  • 1
  • 2
Prev Next
Javorniški steber v Storžiču

Javorniški steber v Storžiču

Plezanje v Strožiču zna biti tudi resno in težavno. V soboto sva z Matic...

Šite - JLA

Šite - JLA

Nekako mi prihaja v navado, da otvorim plezanje v naših severnih stenah ...

Spominska Srečku Rihterju

Spominska Srečku Rihterju

Prva skala letos, glede nato, da je sezona plezarije že v polnem zamahu....

KRITERIJ ZADNJEGA SNEGA

KRITERIJ ZADNJEGA SNEGA

Kot že v navadi se ob koncu snežne sezone zberemo najbolj zagrizeni smuč...

Zadnje objave

EU E-privacy direktiva

Spletna stran za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh?

e-Privacy Directive dokument

Spletne piškotke ste zavrnili. Odločitev lahko spremenite.

Dovolili ste da se vam namestijo piškotki za pravilno delovanje funkcionalnosti strani. Odločitev lahko spremenite.