http://www.ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner1gk-is-584.jpglink
http://www.ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner3gk-is-584.jpglink
http://www.ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner4gk-is-584.jpglink
http://www.ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner5gk-is-584.jpglink

Vrh (zgodba izpred četrt stoletja)

Dogajalo se je leta 1995, v ne tako drugačnih časih. Napako, da smo bili mladi, smo popravili šele z leti.

Že nekaj časa imam v svoji sobi čudovit poster, na katerem se iznad zelenih gorskih pašnikov dviguje zasnežena konica gore, ki s svojo obliko navdušuje veliko turistov, pa tudi planinci in alpinisti ne ostanejo ravnodušni. Matterhorn je gora, o kateri je bilo prelitega že mnogo črnila, vendar jo je doživljal vsakdo na svoj edinstven način, pa vseeno sem si vedno želel tudi sam povzpeti nanj. Na vrh.
Nanj smo se hoteli povzpeti že pozimi, pa ni bilo pravih razmer, pa tudi časa ne. Priložnost se je ponudila za prvomajske praznike in skupaj z Jankom sva se na hitro odločila in se odpeljala v Švico. Vendar sem bil najprej kar malo razočaran, saj je namesto napovedanega lepega vremena na Simplonu snežilo. Kljub temu sva se odločila počakati na boljše vreme. In res je bilo jutro prelepo, le belina okoliških vrhov je kazala, da je ponoči še padal sneg. Gorski vodnik v Täschu naju je ozmerjal, če misliva iti na Matterhorn v takih razmerah. »Pa brez smuči! Za vaju je Breithorn, pa še tam bo težko«, je dejal. S težkimi besedami na duši in krepko lažjimi denarnicami sva prišla sredi dopoldneva do Schwarzeeja. Sonce je že precej omehčalo sneg, tako da sva se pošteno namučila, preden sva dospela do Hörnly koče 3200 m visoko. Odločena poizkusiti.

Vreme je bilo čudovito in okoliške gore so se bleščale v novem snegu. Počutil sem se vzvišeno, saj sem v tem miru imel gore samo zase. Tudi Matterhorn. Sama sva bila, daleč proč od turizma. Snežne razmere so bile za smučanje fantastične, a žal za plezanje precej manj. Tolažila sva se, da bo v strmi steni mogoče kaj boljše. Ob pol enih sva se v prijetno topli zimski sobi počasi pripravljala na vzpon. Kuhalnik je segreval pijačo in sopara se je v soju sveče vrtinčila proti stropu. Težko bo zapustiti toplo gnezdo in se podati v negotovost severne stene. A kmalu sva ugotovila, da tudi zunaj ni pretirano mrzlo, dodatno pa naju je grel še globok sneg in nama grenil vsak nov korak. Še v temi sva prišla pod vstop in v soju čelnih svetilk preplezala čez zoprno krajno zev v steno. V 1100 m visoki steni se prvih 400 m ledišča kar izgubi, le čas nama kaže, kako napredujeva. Rojstvo novega dne je v gorah vedno čudovito, le veter, ki nosi plaziče suhega snega po steni, kali harmonijo. A jutro prenese tudi kruto spoznanje, da je skala v drugi tretjini pokrita s snegom. Vedno so mi zoprni trenutki, ko je treba sanje podrediti realnim razmeram. Tokrat sem odločitev prepustil Janku in njegovim izkušnjam. Predlagal je umik. S tem, da še enkrat poskusiva bolj levo, kjer je stena nižja in le nekaj raztežajev skale.

Tako sva sestopila, vsak zase in s svojimi mislimi ob stopinjah, ki so vodile navzgor. Pot, ki se je nehala, preden se je prav začela. Vrh pa je žarel v jutranjem soncu in se ponosno dvigal nad nama, s svojo ostro granitno glavo. Sicer v alpinizmu nerad uporabljam vojaške termine, naskok, napad, umik, a tokrat sem se vseeno počutil premaganega. Ne gre toliko za lovoriko nekega vrha, bolj gre za plezanje kot simbolno dejanje in vedno je vrh nek vrhunec notranjega doživljanja. Če ga ni, ostane precej neizživetega in nedoživetega. Zato sva bila trdno odločena še enkrat poizkusiti.

Gaz prejšnjega dne nama olajša dostop pod steno, pa sva bila kar hitro pri vstopu. Vreme je neverjetno, midva pa izmenično gaziva pobočje na levi strani. Dobro nama gre, le stena pokaže zobe pri izstopu. Prav zoprna mesta plezava, skala je zasnežena, treba jo je očistiti. Zato zebe v prste. Pa še krušljivo je, da se vse podira pod nogami. Kar prav sva naredila včeraj. Na greben prideva tik pod kočico Solvay, ki je na višini 4002 m. Naprej na vrh bova šla po Hörnliju, ki je priljubljena planinska tura. Sedaj je zasnežen, a gaz, ki sta jo tik pred nama naredila Švicarja, nama je močno olajšala vzpon. V vpisno knjigo sta zapisala, da so razmere merde in zraven še 40 h. Mnogo hudega sta verjetno doživela.


Ob pol enih sem prišel na vrh. Le nekaj minut za tem še Janko. Razgled je čudovit: Dom, Monte Rosa, Breithorn, Dent Blanche, Weisshorn ... in 3 km nižje mestece Zermatt. Za teh nekaj minut na vrhu, ki se vtisnejo v spomin in dušo, se splača potrpeti ure in ure vzpenjanja, čemur sledi mraz, sneg, vroče sonce, nato še nekaj manj ur sestopa, pa mokri čevlji, rokavice in vedno težji nahrbtnik. Za teh nekaj minut smo bogatejši, saj smo daleč stran od sveta, kjer so vrednote predvsem materialne. Tako lahko zbežimo iz vsakdanje iluzije in se duhovno povzdignemo nad takšen svet. Veliko simbolike je v alpinizmu, a vseeno še vedno prevladuje športna komponenta. Žal v današnji družbi brez nje ne gre. Pa kljub temu ne gre za dvoličnost, gre le za sočasno in vzporedno doživljanje ene in iste stvari. V obeh je Vrh simbol zmage. Le pomen je drugačen.

Že takrat je o  raznih smislih  filofoziral Slavc

(1. do  5.maj 1995, Matterhorn, skoraj severna stena)

 

Nazadnje urejano naPonedeljek, 13 April 2020 09:59
  • Oceni ta predmet
    (0 glasovi)
  • Objavljeno v Utrinki
  • Beri 364 krat

Pustite komentar

Prijavite se za komentiranje
nazaj na vrh

Zadnje objave

  • 1
  • 2
Prev Next
Dve klasiki v enem tednu

Dve klasiki v enem tednu

V soboto smo do poznega popoldneva s sedaj že bivšimi »sošolci« iz AŠ fr...

Kovinarska smer

Kovinarska smer

Ker gre julij že proti koncu in ker se z Benotam dogovarjava že od začet...

Smer financarjev v Rosskoflu

Smer financarjev v Rosskoflu

Dobra skala, enostavna logistika in priporočila plezalcev so bili razlog...

Čas po kislem vremenu

Čas po kislem vremenu

Poletje je na vrhuncu. Vremenarji pravijo, da je vreme kljub deževnim vl...