http://www.ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner1gk-is-584.jpglink
http://www.ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner3gk-is-584.jpglink
http://www.ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner4gk-is-584.jpglink
http://www.ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner5gk-is-584.jpglink

Tržiška odprava v Črno goro 2013

Idejo je na ferajn prinesel Slavc, Črna gora in Albanija, 10 dni plezanja! Na začetku je kazalo da bomo morali iti z avtobusom, na koncu pa se nas je nabralo za en kombi, pa saj smo tega že vajeni. Tisti, ki smo imeli željo smo pač šli, pustolovščina je čakala!
Jutranji zbor v Tržiču in pakiranje robe v kombi. Dolga vožnja. Nekaj zanimivih zgodb že na poti do Črne gore. Odkrijemo glavnega sponzorja oprave- Nikšičko! Podgorica v večernem utripu in snidenje s črnogorskimi kolegi. Prvi cilj- alpinistični tabor v Žijevu.
S kombijem rinemo za VW po makedamski cesti, ki deluje neskončno. Res jo je za dobrih 50 kilometrov, a na koncu parkiramo na ravnem travniku pod okoliškimi vrhovi, katerih obrise nam razkriva luna. Kaj čemo boljšega po skoraj 12 urah vožnje, kot popadati v šotore.



Jutro nam razkrije čudovite razglede na okoliške vrhove. Polni pričakovanj, že kar malo nestrpni čakamo, da se prebudijo še srbski in črnogorski kolegi. Potrebujemo pač kakšno informacijo, kje, kam, kaj? Kmalu ugotovimo, da je stanje precej brezupno, saj se do 10 ure zjutraj po taboru sprehajamo samo mi, ovce in krave. Pa si rečemo, saj smo konec koncev na dopustu. Ko tabor uživi, se tudi mi dokopljemo do informacij, vendar časa za kaj daljšega ni. Napovedane so popoldanske nevihte. Kucelj direktno nad taborom ponuja krajšo steno, par linij kar samih pade v oči, no za prvi dan bo super. Preplezamo dve prvenstveni smeri, Strelo in Centralno smer. Na sestopu prične kapljati in kmalu je tu pričakovana nevihta.  Čas za druženje! Naslednje jutro rinemo proti steni Pasjaka, čeprav nihče ne ve kaj bi sploh plezal. Se bomo odločili, ko vidimo steno. Navezi Iztok-Miha in Slavc- Špela napadeta greben na levem boku stene. Naša trojna naveza Klemen- Miha- Katarina pa neodločeno cinca. Hočemo kaj težjega, vse obstoječe smeri pa res lovijo najlažje prehode preko stene. Z malo občutka s Klemenom sestaviva linijo po stebru. Nekaj trenj med mojim »klasičnim« in Klemenovim »modernim « razmišlanjem, a linija je direktna in težave zagotovljene. Na vrh prilezemo vse tri naveze skoraj istočasno.
V taboru pomanjkanje higiene nadomeščamo s kopanjem v bližnjem ledeniškem jezeru, polnem žab in orgomnih pijavk. Dolgčas nam ni, če ne drugega gremo do bližnjega pastirja na kavo, kajmak in sir. Pastir, žena, 7 otrok in tašča živijo v majhni koči, zunaj dva ogromna šarplaninca in v kotu sobe kalašnikov... ob naslednjem obisku smo bili že bolj sproščeni.
Zadnji dan tabora ponovimo še tri že obstoječe smeri. Z ocenami smeri se nikakor na moremo strinjati, saj se nam zdijo pretirane. Zvečer nas kolegi povabijo na zaključni piknik- roštilj, pivo in solata! Prijetno druženje se zavleče pozno v noč... Naslednji dan je bolj turističnega značaja. Ugotovimo da »idemo za pola sata« pomeni usedi se, šeenega naroči in počakaj 2 uri.
Pozno zvečer se pripeljemo v dolino Grbaja. Planinski dom je poln polhov, na skupnih ležiščih nekaj Čehov, tako da se v večini odločimo za kampiranje pred domom. Zjutraj ponovno vsi našpičeni čakamo kolege, ki se jim očitno res ne mudi. »Može još jedna kavica a...?« Plan je preprost, 500 meterska smer, vstop nekaj težji, ostalo pa boj s strmimi travami. Ko Klemen reče, da bo raje počival, se s Katarino polno opremljena zapodiva v »neznano«. Pojma nimam, kaj bi plezal, kje je kaj za plezati, kaj šele da bi vedel kaj o dostopih in sestopih. Vztrajno lomastiva skozi gozd in najdeva označeno pot, ki naju priprelje v amfiteater pod Kopljem. Lepo! V steni na desni mi v oči padejo trije zaporedni žlebovi, pa greva preplezat skrajno levega- najdaljšega, ki se konča v škrbini v grebenu. Sestop je verjetno po južni strani, ki je itak travnat. Strme trave in krušljiva skala me kar zaposlita, zajeda v zgornjem delu pa ponudi lepo plezanje, tako sva po 5 urah v škrbini. Sestop pa daleč od pričakovanega, za pasom 4 klini, tako da nama ne ostane drugega, kot sestop po grebenu Prestola. Zvečer se okrog osmih privlečeva mimo gostilne, kjer je zbrana celotna druščina. »A bi šu jutri v Koplje?« me napade Klemen. Prav preveč pojma kje in kaj je to nisem imel, vendar sem kmalu ugotovil, da je to tista nora stena pod katero sem danes že stal in celo ta linija, po kateri poteka smer mi je že zjutraj padla v oči. »Greva!«
Zjutraj ponovno rinem po isti poti, jaz malo skurjen od včeraj, Klemen rahlo bolan, tako da pošteno švicava. Stena Koplja je res impozantna, kar naenkrat se pred teboj postavi samostoječ stolp s strmo steno. Smer napadeva iz leve, kot so nama svetovali v taboru. Klemena varujem v robni zevi in zmrzujem, medtem ko se on bori s prvimi previsnimi travami. Ko dojameva poanto previsnih trav gre lažje. Zabaši roko za rob ruše ali pa navij zajeten šop trav okrog roke in se potegni- tehnika je osvojena. Napredujeva tekoče, mimo znamenitih Ust, do prvega detajla. Klemen suvereno preko njega, jaz se nerodno prekucnem in nadaljujeva. Travnati rampi v desno se uspešno upreva in zarineva v strme zajede proti levi do plošč s počjo. Zanimiv in pester raztežaj naju pripelje do impozatne, pravilne poči, za več kot 20 metrov jo je sigurno. Klemen napade, metulj 3, 1, star svedrovec, 0.75, vriska nad lepoto plezanja in raztežaj zaključi na travnati gredini. Raztežaj je navdušil tudi mene. Od travnete grede slediva skromnemu opisu: »preko par skokov do vrha stene«. No teh par skokov je kar malo dišalo po šestici in klinov le za vzorec. Končno vlečem zadnji raztežaj in zaključim tik za robom stene. 600 metrov smeri Prvo Koplje sva premagala v 11 urah. Kje točno gre sestop sva se zmišljevala sproti, a kar dobro udela, tako da se kmalu znajdeva na Severnem vrhu. Čaka naju še nekaj dričanja po snegu in okrog devetih sva že pri planinskem domu. Toliko čestitk za opravljen vzpon do sedaj še nisem dobil!
Dan počitka je bil samoumeven, izkoristili smo ga za selitev v dolino Ropojana in obnovitev zalog v mestu. V dolino pridemo z visokimi cilji, ki pa jih prekrižajo zvit gleženj, zastrupljen sredinec in vneto grlo. Tako smo jaz, Klemen in Katarina »obsojeni« na pavziranje, nad čimer se pa prav nihče ne pritožuje. Slavc in Iztok napadeta dobro vidno linijo na desnem bregu doline, mi ju iz tabora opazujemo z daljnogledom. Špela in Miha pa se podata na najvišji vrh Maja Jezerca. Zvečer smo ponovno vsi zbrani v taboru, Slavc in Iztok s 420 metersko prvenstveno smerjo, ki jo poimenujeta Duša slovenaćka, Mihu in Špeli, pa se je zaradi pomanjkanja opreme vrh izmuznil za slabih 40 metrov.
Pozno zvečer se dobimo s srbskimi kolegi v mestu. Čas je za slovo! Prespimo nekje ob poti do kanjona Komarnice, kjer naslednji dan opravimo še dobre 3 ure dolg canjoning in zaključimo našo odpravo ob dobrem kosilu. Čaka naš še dolga pot domov.


Bili smo super ekipa in preživeli smo 10 nepozabnih dni! Hvala vam ter kolegom iz Čren gore in Srbije.

MihaZ

Potek dogodkov, vrisi smeri, skice in prvenstveni vzponi v priponki (napisal Slavc, narisal in vrisal MihaZ, fotke pa vsak po malo):

Povezava do bloga Katarine M., kjer je strnila svoje vtise: http://drugacijioddrugih.blogspot.com/2013/07/zijevo-i-prokletije.html

Nazadnje urejano naSreda, 24 Julij 2013 12:20
  • Oceni ta predmet
    (1 Glasuj)
  • Objavljeno v Utrinki
  • Beri 3703 krat
Več iz te kategorije: « Tržaška smer Vežica, G-G »

Pustite komentar

Prijavite se za komentiranje
nazaj na vrh

Zadnje objave

  • 1
  • 2
Prev Next
Uvodna tura AŠ in GŠ 2019/20

Uvodna tura AŠ in GŠ 2019/20

V jutranji temi smo se iz Tržiča odpeljali proti dolini Vrat. Ob soju če...

Sonce, megla in luna

Sonce, megla in luna

Ve to je bilo v južni  steni Skute. Tudi strah pred smerjo je bil upravi...

Otvoritev spominske sobe Filipa Benceta

Otvoritev spominske sobe Filipa Benceta

  Letošnjo spomlad je minilo 10 let od tragične nesreče Filipa v seve...

Southern Comfort

Southern Comfort

V iskanju sonca se jeseni kot ptice selimo v južne stene. V petek sva ta...