Iščem:
http://www.ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner1gk-is-584.jpglink
http://www.ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner3gk-is-584.jpglink
http://www.ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner4gk-is-584.jpglink
http://www.ao-trzic.si/modules/mod_image_show_gk4/cache/banners.baner5gk-is-584.jpglink

Ničija zemlja

Letošnji kolesarski pogon v Bosno je bil že tretji po vrsti. Tako rekoč postaja tradicionalen in neverjetne zgodbice o doživetjih in kolesarskih podvigih polnijo domišljijo in povečujejo zanimanje tistih, ki se še niso odločili iti z nami. Nabralo se nas je kar 20 kolesarjev, cilj pa Fojnica.

Vsi udeleženci smo bili AO-jevci, nekateri člani tržiškega alpinističnega odseka, drugi pa adrenalinski odvisniki. Naslednja delitev je bila na kolesarje in kolesarke, tretja pa na voznike trdakov, fullyev in spustaše… Pestra družba skratka.

Po dolgotrajni  predpripravi in organizaciji  Janeza Nunarja in nekaj njegovih zvestih pomočnikov je napočil dan odhoda.  Konvoj dveh kombijev s prikolicami in štabno vozilo s Štefetom na čelu je krenil proti Bosni v četrtek malo po poldnevu.  V poznih večernih urah se vozimo mimo Jajca, proti Travniku, Vitezu…  Do Fojnice, ki je malo mesto v centralni Bosni, smo prišli že skoraj v petek. Do cilja, planine Vranica ob Prokoškem jezeru (1660m),  nas je čakala še debela ura ura strmega in luknjastega makadama.  Na planini smo komaj našli pravo pot do koče, megla pa je bila še bolj gosta kot pri palčku Smuku, ki jo je pri ribniku Brbotalniku rezal z nožem.

Naslednje jutro

Zbudili smo se v mrzlo in megleno jutro. Logika je odpovedala in namesto v breg smo se spustili v 1000m nižjo in  23 km oddaljeno  Fojnico. Po okrepčilu je sledil še vzpon nazaj po isti poti. Ko smo se počasi nakapljali nazaj na planino, se je uredilo tudi vreme in popoldne smo preživeli  s prostočasnimi dejavnostmi – fotografiranje, joge vseh vrst, sprehodi  in raziskovanje okolice.  Ta del Bosne je znan tudi kot Bosanska Švica, saj pokrajina z granitnimi kameninami, jezerom in površinskimi potoki precej spominja na  čokoladarje pod Alpami.  Druga zanimivost je pojem Ničija zemlja. Ne gre za film, ki je dobil oskarja, ampak za pravni pojem, ki je pri nas poznan kot javno dobro.  Po domače, vse je naše in to vodi v anarhijo pri gradnji koč. Nekako ohranjajo vsaj  podoben videz gradnje, ampak kljub temu so pokrajino kar degradirali.  Na širšem območju je tudi kar nekaj zlatonosnih potokov in rudnikov srebra. Področje ima tudi pestro floro in favno, jezero se odlikuje z endemsko vrsto triton, naravna redkost  iz vrste repatih vodozemcev, ki je  na listi zaščitenih  vrst od leta 1954. Po drugi strani pa žal domačini še vedno nimajo odnosa do smeti, pločevinke s kozorogom so najpogostejši spremljjevalec ob cestah, smetišča ob jezeru žal pogosta. Očistimo Bosno v enem dnevu bi bil "mission imposible".

Sobotno jutro

Tokrat pa v breg, kot se spodobi. Do sedla  na višini nekaj čez 1900m smo se že pošteno ogreli, nato pa smo sledili izohipsi, mimo Sarajevskih vrat, pod Nadkrstcem (2110 m) do planinskega doma Rosinj. Po krepki »desetki« sarajevskih čevapov in nekaj pivih smo se razdelili.  Ženski del se je vrnil nazaj na planino Vranica po isti poti,  gorci so se povspeli na Nadkrstac in prečili greben do sedla in se spustili nazaj na planino. Ena ekipa pa se je spustila v Gornji Vakuf in se preko Sebešićev povzpela nazaj na planino (vsega skupaj 55 km). Po popoldanski siesti smo spet raziskovali okolico, se povzpeli na bližnji greben nad jezerom in lovili zadnjo svetlobo za slikanje. Nekateri pa so ga pošteno zastavili in kot sem že nekoč zapisal: dokazovali so se v drugih vrlinah in spet je za nekatere  jutro prišlo prekmalu.

Zadnje jutro

Potrebno  je bilo precej  odločnosti, da smo ekipo pognali v tek.  Nekaterim je bilo kolesarjenja zadosti, drugi so izbrali lažje poti, nekateri so pravo pot zgrešili. Ta pravi AO-jevci pa smo se povzpeli na greben Stražice (1806m) pod Treskavico (2020m), od koder smo se v vratolomnem spustu  po planinski poti in gozdnih cestah spustili  do vasi Tovarište in naprej po cesti  v Fojnico.  Sledila je še logistika nakladanja koles, zadnje Sarajevsko in odhod proti domu.

Dan potem

Tretji kolesarski trip v Bosni je uspel. Tako in drugače. Spletla so se nova prijateljstva, mogoče še kaj več, kdo bi vedel….Poleg športne komponente se v tej deželi na Balkanu vedno tudi zavemo, kakšno je naše življenje,ki je polno naglice, nestrpnosti in odtujenosti.  Zato, ker so tam res prijazni ljudje, ki še živijo počasi, se radi vračamo in upam, da gremo »bajkat« v Bosno  tudi drugo leto.  Sicer pa smo se zmenili, da ne bomo lovili lajkov  po družbenih omrežjih in bomo naše vtise predestavili na tradicionalnem zaključku ali kakšnem predavanju v okviru PD Tržič, ki je tudi finančno podprl  našo ekspedicijo.

Besedilo: Slavc

Foto: arhiv AO Tržič

Nazadnje urejano naSobota, 10 Junij 2017 17:48
  • Oceni ta predmet
    (8 glasovi)
  • Objavljeno v Utrinki
  • Beri 824 krat

Pustite komentar

Prijavite se za komentiranje
nazaj na vrh

Zadnje objave

  • 1
  • 2
Prev Next
V Lienških Dolomitih

V Lienških Dolomitih

Lienški Dolomiti so del Ziljskih Alp ( nemško Gailtaler Alpen) z najvišj...

Tržič v malem - tabor Gesäuse

Tržič v malem - tabor Gesäuse

Narodni park Gesäuse je tretji največji in hkrati najmlajši naro...

Brno vs. Dolomiti

Brno vs. Dolomiti

  Že lani sem se odločila da se za "moški" vikend odpravim v Dolomite. ...

Kraji kamor se vračamo, Trapez VDV

Kraji kamor se vračamo, Trapez VDV

Idejo je dal Mihc (AO Kranj), greva ponoviti Pot do sonca v Trapez. Smer...

Zadnje objave

EU E-privacy direktiva

Spletna stran za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh?

e-Privacy Directive dokument

Spletne piškotke ste zavrnili. Odločitev lahko spremenite.

Dovolili ste da se vam namestijo piškotki za pravilno delovanje funkcionalnosti strani. Odločitev lahko spremenite.