Začelo se je s Pahotovim telefonom: “Ejga kaj počneš čez novga leta?” “pojma še nimam!” “a greš zraven na Sicilijo?” “Ja, ampak če gremo plezat!” “Ja itak! Pa Dušič gre tut!” No pa smo šli direktno po šihtu v petek 23.12.2011. Da smo pobrali vse ljudi in se zbasali v VW Caravello letnik ’84, je bila ura že osem zvečer. V Novi Gorici se dobimo še z Multivanom in že gremo proti Siciliji. Po precej dolgi vožnji se ves polomljen zbudim ob obali pri Neaplju, kjer smo se dobili še s tretjim kombijem. Paho in Lomšek se odpravita nabavljat karte za trajekt, ostali pa si gremo pogledat Pompeje. Zanimiva reč teli Pompeji še zlasti, če se priključiš  skupini Korejcev, ki imajo dobrega vodiča. Ko desca ugotovita, da je trejekt Napoli – Palermo polno zaseden, nam ni preostalo drugega kot da gremo z avtomobili, tako da smo božični večer preživeli na postajališču ob avtocesti. 25.12. smo se pripeljali v kamp ob mestu San Vito lo Capo na SZ Sicilije. Dušič car Nazarski je najdel kamp za 2 EUR na noč in s plezališčem. Ker pred novim letom ni ravno sezona za obisk Sicilije smo bili v kampu skoraj sami, z izjemo štirih ljubljančanov, nekaj Čehov in Angležov. V San Vito lo Capu je približno 15 plezališč in ena 400-metrska stena. Plezanje ob obali je bilo skoraj blizu popolnosti, saj so bile temperature čez dan okoli 15 – 20 stopinj, tako, da je ves čas možno plezanje v kratkih rokavih. Moj soplezalec je bil večino časa desc iz Čadrga, kjer ne popuščajo, tok da so bile blazinice po treh plezalnih dne že kar precej obnucane. Dobra stvar neobljudenega kampa je, da ob počitniških prikolicah najdeš vse kar potrebuješ in ker tudi picerija ni delovala, smo si dovolili sposoditi si krušno peč in enkrat za večerjo spekli okoli 20 pic. Po novem letu smo se odločili za premik proti jugu, saj je prišlo do manjših nesporazumov z lokalnimi mulci. Večina mladine ni bila preveč prijazna poleg tega pa jih je cca. ¾ istospolno usmerjenih tako, da smo se, da po incidentu, ko so trije od naših dobili rufija v red bull vodka, odločili, da kraj ni več primeren. Da se ne bi samo vozili proti jugu smo si vmes ogledali Dolino temple, kjer naj bi bili najbolje ohranjeni antični templji v Evropi, potem pa še Sirakuze s katakombami in arheološkimi najdišči. Za razliko od severa, kjer smo uživali v udobju kampa, je bila na jugu drugačna scena, ko smo taborili dobesedno na polju direktno nad kanjonom, kjer je bilo plezališče. Pred odhodom proti domu smo imeli namen še plezati v plezališču pod Etno, ki je ravno takrat bila kar precej aktivna, tako da smo se zapeljali na zahodno pobočje, z namenom še zadnji dan malo poplezati na višini cca. 1000 m s pogledom na morje in zasneženo Etno. Že tako je bilo precej hladno, potem pa se je še ponoči precej huda nevihta s babjim pšenom in konkretnim vetrom spravila nad nas. Ni preostalo drugega, kot da smo šli v mesto na kavo , potem pa s kombijem do kamor se da najvišje pripelat na Etno. Za razliko od prejšnjič nam je tokrat uspelo dobiti karte za trajekr iz Catanie do Neaplja. Vendar, ker je bilo kar precej odtragano vreme smo na izplutje čakali 5 ur, potem pa smo se še 14 ur vozili do Neaplja. Vmes smo dvakrat nasedli na skale, vendar brez posledic. Se mi pa posadka trajekta kar precej smili, saj človeški želodci očitno niso popolnoma prilagojeni na zibanje na valovih. Ko smo prispeli v Neapelj, pa zopet s kombijem proti domu. Vmes smo se v okolici Rima ustavili v zunanjih termalnih vrelcih nekje sredi polja. Voda je imela okoli 40 stopinj in prav nič prijeten vonj po gnilih jajcih, vendar po enem tednu brez tuša, je vse bolje kot nič. Ko smo se vsi štirje kombiji dobili skupaj smo ugotovili, da bo nazaj v Slovenijo prišel en clan več, saj je ekipa Dušič pod Etno v nevihti našla čist premraženo pasjo družino in so se usmilili enega psička poi menu Vito. Po deveetnajstih urah vožnje smo bili nazaj v Ljubljani. Plezanje na Siciliji je super, vsa plezališča so precej nova in dobro opremljena. Do nobenega ni dalj kot 10 minut dostopa, vmes pa lahko narabutate cele gajbe pomaranč in limon. Vreme je bilo pa tudi precej zmešano, saj je bilo samo 5 dni od 16-ih popolnoma brez dežja.

Smrko