PAKLENICA IN DABARSKI KUKI ZA PRAZNIKE DELA PROSTO

Paklenica

Kot se spodobi za prvomajske, in da za 2 dni dopusta uživaš 6 dni, valda morš izkoristit. Tako sva se z Jero, v sredo zjutraj že znašla v Paklenici, najprej check in v apartmaju, ki po besedah Jančija (“tle je mal bl na divje”) sploh ni blo tok švoh. Za prvi dan si izbereva TRIK- neki lažjega in preverjeno lepega. Pod steno razdeliva robo in napadeva mal bl po desni, ker zgleda težje. Smer ponuja zares lepo plezarijo. Na vrhu zadiši po pivu, zato na hitr izkoristiva že nameščeno vrv za upzajl od drugega ferajna in že sva bila pri dinkotu.

Naslednji dan se zapodiva v Bračni smer tako hitro, da z navezo iz AO Matice še malo pogledava v Juho. Smer ponuja 2 cuga plezarije ostalo pa sprehod z lepimi razgledi. Za malo psihe poskrbi mankajoč sveder v detajlu ampak z dobrim frendom to ni problem. Na vrhu še en powernap, počakava na robo, ki sva jo prijazno puščala v smeri Anžetu in Ani (druga naveza) in počasi proti avtu. Ko zagledava ferato se nama detajl smeri šele začne,.. tukaj ugotoviva da nama znanja feratanja res primankuje in ves čas misliva
na Anjo.

V kanjonu še spijeva pivo z Anžetom in Ano, ter malo po debatiramo. Za zadnji dan si izbereva nekaj z malo krajšim dostopom – Če je od Draga je od Draga, ki ponuja neverjetno uživaško plezarijo, do zadnjega cuga, ko uživa samo še Anže.

V apartmaju na hitro spakirava, naslednji dan pa že novim dogodivščinam naproti

Dabarski kuki – Dabarci

Kombinacija Prvomajskih praznikov,ter praznik boja proti okupatorju, so bili super verzija za bogato podaljšan vikend paket, za marsikaterega navdušenca nad vertikalo, z namenom obogatiti lastno bero vzponov in izkušenj.

Popoldan v petek je bil čas za odhod proti Dabarskim Kukom, v polno založenem prevoznem konjičku, je bilo prostora komaj za tri, mogoče z več izkušnjami tetrisa bi bila vožnja malce bolj udobna na zadnjem sedežu, z manjšim nujno obveznim obvozom, smo še pravočasno ugotovili da brez ustreznega orodja kulinarika nebo mogoča, tako smo izkušnje s tetrisom ponovno uporabili in zapolnili še tisto kar se je dalo. (Q/če ne drgač se pa mau potlač)

Na meji so nam hrvaški cariniki omogočili kratek postanek zaradi njihove izmene, kjer se je nestrpnost pri določenih voznikih za nami sproščala preko volana v fanfare njihovih jeklenih konjičkov.
Mrk pogled carinika in njegove besede so bile zadosti, da smo vedeli da gorje tistim za nami ko jih dobi, če jih je našel.

Pot po avtocesti je minila hitro, kmalu smo v mestu v Gospiću , kjer je bila panorama ob vaseh pred in po mestu prava paša za oči ( Q/lej tamle je zihr kašna singlca za odpelat), mimo Baške Oštarije se nam je odprl pogled na Dabarske Kuke, kateri je bil naravnost čudovit ,da bi se človek kar ustavil in si vzel 5 min časa, ampak žal je sonce že bilo v zatonu morja, zadnje minute vožnje po makadamski cesti minejo hitro, hkrati na poti spotoma že ugledamo sektorje v katerih je možno plezati.

V neposredni bližini Planinske koče Kata, si v sojih naglavnih svetilk uredimo bivališče za nadaljnjih nekaj dni, sosedi ne daleč stran od nas, so nam dali vedeti da nismo bili edini slovenci v okolici, ter njihov taborni ogenj je bil kar soliden vir gretja.

Prvo noč ob prispetju na cilj in ureditvi nastanitve, smo imeli kampiranje z neskončnim številom zvezd,ki so se iz ure v uro samo še množile, večer nam je malo popestril veter, dobesedno z vseh smeri, ampak ob večernem kulinaričnem presežku izpod dile za rezanje pod določenim kotom in dodobra ogrete kovinske armature na žerjavici, bi nam mogoče marsikdo zavidal tak kulinarični večer (hvala, ter še kdaj)

Po prvi prespani noči se zbudimo v lepo jasno jutro, s kančkom vetra od prejšnjega večera, ki je že občutno umiril svojo sapo, po hitrem ogledu okolice, z neverjetnim prepletajočim zvokom množičnih ptic in čudovite kulise Okroglega kuka.

Sonce je že dodobra grelo, ko smo prispeli do Rujićinega kuka, zanimiva na pogled kompaktna skalna tvorba in pretežno gozdnat okoliš v dolini v obliki korita (Dabar) s planinsko kočo Ravni Dabar, katera je prvotno služila kot osnovna šola.

Do smeri smo sestopili, na prvotno smer smo lahko že pozabili,zaradi gneče ob vstopu v smer, hitra odločitev za rezervni načrt, gremo nižje pod steno, odločitev pade na nasljednjo smer z eno navezo v nizkem štartu, dokaj hitro se pripravimo in oborožimo z opremo, nakar je sledil hitri obvoz do parkinga in nazaj (Q/ogret se je treba), vmes se nam pridružita še Knedl in Jerč, ki sta plezala nedaleč stran od naju

V smeri in vse do samega vrha smeri, smo si sidrišča delili s kolegi iz Ao Rašica, dobro vas je bilo spoznati , še kdaj in še kje.
Plezanje z nogami v platah, od gladkih do grobih kot brusni papir (Q/sam na noge stop, pa zarin!), vmes pa igranje radovednega tačka z rokami, ko kar naenkrat naletiš na  tramvajca, je bil samo še nasmeh do ušes.

Rujićin kuk – Velebit Express

Po preplezani smeri je bilo še zdosti časa, tako smo izkoristili dan za še eno smer v sosodnjem kuclu v Kuku od Korita.

Povratek nazaj, kjer se pri odprti kuhinji zopet pustimo presenetiti kulinaričnim dobrotam, zaključek večera ob žaru z analizo in načrtom dela za naslednji dan.

Na praznik prostega dela v nedeljo, kot se spodobi, je bilo namesto budnice, klasična budilka ob zgodnji jutranji uri, tudi sonca še ni bilo izza vzhodnih pobočji Velebita, ko se odpraviva po jutranji skorajšnji kavi za po peš.

V jutranji milini se ponovno znajdeva pod steno Rujićinega kuka, tudi v spodnjem Ravnem Dabarju ni bilo drugega kot dva navita psa, ki sta očitno imela funkcijo petelina, nato pa nazaj v vertikalno realnost, kjer si podava roko in akcija.

Sama plezarija  v smeri je precej raznolika in divja, najbolj pomembno je bilo zaupati v noge in plezalke.

Ostali člani v navezi v tri so plezali smer Starter v Rujićinem kuku, bravo tudi najmlajšemu članu za preplezano smer, nekje je treba začeti.

Jerč in Drejc sta po prvi preplezani smeri bila dobro ogreta za še eno smer v sosednjem Kuku od Korita, kjer sva ju midva s Knedlom opazila pri sestopu, nato se hitro odločiva da za še eno bo čas, hitro sva nazaj pod steno in ponoviva vajo , za odtenek malo krajše.
Sama smer nama je zopet postregla od že navajenih plat do ostrih škrapelj

Ob prihodu na vrh druge smeri in sestopu nazaj si vzameva še 5 minut časa ter si ogledava navezo Hrvatov v sosednjem Kuku od Korita, kjer smo se en dan prej tudi mi trudili, ki se je takrat ravnokar prvi v navezi boril z detajlom v smeri, pomagava v smislu dobrega duha kot moralna podpora.

Sledil je povratek v base kamp , ter predčasni odhod domov zaradi poslabšanja vremena.
Bilo je enkratno in nepozabno, vredno ponovitve (Q/važne so zgodbe).

Plezali smo:	Preplezane smeri:
Timotej Vidmar	Dabarski kuki:	Paklenica:
Benjamin Vidmar	Starter	Trik
Drejc Fležar	Velebit Express	Če je draga od draga
Anže Kuhar	Bibl und Bubl	Bračna smer
Jera Leban	Via Manuela
	La Figlia del Capitano
	Tempo Vulcan
	Colori d autunno

 

Sestavila
Anže Kuhar
Benjamin Vidmar