V spomin

ČLANI AO TRŽIČ, KI SO ŽIVLJENJE PUSTILI V GORAH...

Meglič Janko Storžič - Kramarjeva smer 27. 5. 2012
Bence Filip Storžič - Kramarjeva smer 3. 4. 2009
Stegnar Janez Storžič - Kramarjeva smer 1. 5. 2006
Kavar Tomaž Mustagh Ata 14. 7. 2000
Rozman Jože Kangchenjunga 3. 5. 1991
Bergant Borut Yalung Kang 27. 4. 1985
Dolinar Jožica Ponce 8. 3. 1971
Salberger Riko Triglav - Bavarska smer 28. 9. 1969
Rožič Miro Storžič - Kramarjeva smer 3. 2. 1965
Hladnik Janez Grossglockner 23. 8. 1963
 
 
MEGLIČ JANKO - JANKC
 Janko Meglič - Jankc
foto: GRS Tržič
 
Gorski reševalec, alpinist. V svoji bogati gorniški karieri je opravil veliko plezalnih vzponov, od tega več prvenstvenih smeri doma in v različnih gorstvih po svetu. V domačih gorah je izstopal po prvih ali solo ponovitvah tehnično zahtevnih smeri do sedme stopnje (Storžič, Sončev mrk VI+,A3; Bela peč, Igra s časom VII, A3) in nekaj zahtevnih smučarskih spustov v domačem Storžiču. Bil je udeleženec odprav v tuja gorstva: leta 1995 na Aconcagua, leta 1996 odprava treh vrhov ( Api, Nampa, Bobaye v Nepalu ), leta 1998 Dhaulagiri, leta 1999 Gjachung Kang, 2000 odprava v Tien Shan, 2007 Elbrus v Kavkazu.
 
Pomembnejši dosežki, vzponi, odprave:
  • 1992, Walkerjev steber (Cassinova smer), Grandes Jorasses, Francija, soplezalec Slavko Rožič
  • 1995, Materhorn, Švica, severna stena, soplezalec Slavko Rožič
  • 1995, Aconcagua (6990 m), odprava, vrh
  • 1996, Nepal, Api Nampa Bombaje, Api (7132m), prvenstvena smer v JV steni, soplezalec Dušan Debelak
  • 1998, Nepal, Dhaulagiri 8167m, vrh, soplezalci Tadej Golob in Dušan Polenik
  • 1999, Tibet, Gjačung Kang, prvenstvena smer v Siguang Ri Shar ( 6998 m ), prvi pristop na vrh
  • 1999, Tibet, Gjačung Kang, Zero Peak (6700m), prva ponovitev, soplezalci Blaž Navršnik, Matic Jošt, Tomaž Jakofčič
  • 2000, Pamir, Tien Shan, vzpon na Khan Thengri (7010 m ) po normalni smeri z juga
  • 2007, Kavkaz, Elbrus(5642 m), odprava, vzpon po normalni smeri, vrh
Literatura:
Planinski zbornik, Ob 110-letnici SPD in PZS, PZS 2003, str. 280
Meglič Milan, V spomin Janka Megliča, Gorski reševalec, 2013, št. 3, str. 5
Slavko Rožič
Slovenski alpinizem 2001 – 2003, Zbornik Komisije za alpinizem, PZS, 2006, str. 171
Slovenski alpinizem 2007, Zbornik Komisije za alpinizem, PZ 2007, str. 87
 
BENCE FILIP - TA ČRN
 Filip Bence, AO Tržič
foto: Duško Hrnčič
 
Filipu Bencetu so bile gore zapisane že ob rojstvu. Z mamo sta živela v Dolini nad Tržičem in že kot majhen deček je z mamo pasel živino po planinah Pungrat, Tegošče, Dolga njiva in Brsnina. Kot 17-letnika so ga bratje Rožič navdušili za alpinizem, zato se je leta 1968 pridružil članom Alpinističnega odseka Tržič. Najbližji mu je bil Storžič, na vrhu mu je bilo dano stati več kot 676-krat. Tam je odkril in poimenoval tudi plezalno pot - Kramarjeva smer, ki jo je preplezal več kot tisočkrat.
 
Odprave v tujino: leta 1975 je s Kranjčani odšel na pettisočak Elbrus, dve leti kasneje pod Gašerbrum, leta 1979 pa je stal na temenu 6974 metrov visokega Pika revolucije v Pamirju. Leta 1989 se je vzpel na vrh svojega prvega osemtisočaka na Šiša Pangmo (8046 m), med to odpravo pa je je skupaj še z dvema Slovencema preplezal še neosvojeni sedemtisočak Nianang Ri. Sodeloval je tudi na odpravah na Yong Sang, Lhotse Shar, Hidden Peak in Anapurno. Na odpravah Lhotse, Jalung Kang in K2 pa je dosegel 8200 metrov višine, čeprav vrhov ni osvojil. Poleg sodelovanja na odpravah je bil Filip tudi odličen solist. Preplezal je več kot 4440 smeri, ki so bile daljše od 100 metrov, ima tudi več kot 177 prvenstvenih smeri, več kot 50 samo v Storžiču, Begunjščici, Triglavu in Belopeškem vencu. V tujini izstopajo ozebnik v Druju in solo ponovitve v stenah nad Chamonixom v začetku osemdesetih let. Medijsko najbolj izstopajo ponovitve treh zadnjih problemov Alp v stenah Grandes Jorasses, Matterhorna in Eigerja, ki jih je opravil kot drugi v nekdanji Jugoslaviji, na njegovo veselje vedno kot prvi v navezi. Bil je član Gorske reševalne službe Tržič in inštruktor in mentor več generacijam tržiških alpinistov. Po tragediji na Okrešlju (1997) je vrnil značko reševalca-letalca, ki jo je nosil več kot 15 let. Rad je tudi fotografiral in marsikatera slovenska alpinistična knjiga je opremljena z njegovimi fotografijami.
 
3. aprila 2009 se je zjutraj odpravil na Storžič, tisti domači Storžič, ki ga je leta 1996 po več kot tridesetmetrskem padcu ohranil pri življenju, a mu dal lekcijo o tanki meji med tu in onstran. Tisti dan ni imel take sreče. Na Kramarjevi smeri ga je pod seboj pokopal plaz novozapadlega snega. Kot je zapisal Iztok Tomazin: »Njegovi angeli varuhi, prekaljeni, mogoče tudi izčrpani v desetletjih zahtevnih, nevarnih vzponov in sestopov, so danes zatajili. Ali pa je preprosto prišel čas za druge, drugačne višave in globine …«

Povzeto po: http://www.gorenjci.si/osebe/bence-filip/1225/

 
STEGNAR JANEZ
 Janez Stegnar, AO Tržič
foto: Stegnar Janez, avtoportret
 
Rodil se je 28.01.1976 v Lukovici. Bil je živahen mladenič poln energije, a ga gore takrat še niso preveč zanimale. V prehodu iz najstniških let je v njem preskočila iskrica, ki je zanetila njegovo veliko ljubezen do gora. Skoraj da čez noč, je z velikim navdušenjem začel sprejemati vse čare gorništva in se začel podajati v gore.
 
Življenjska pot ga je pripeljala v Tržič, kjer ga je bližina gora popolnoma prevzela. Strmine se ni bal, zato so njegovi gorniški apetiti rasli iz dneva v dan. To ga je jeseni 2005 pripeljalo v vrste AO Tržič. Bil je eden najbolj zagnanih tečajnikov. Vsako novo stvar je želel takoj preizkusiti in trudil se je biti najboljši. Nad športnim plezanjem se ni preveč navduševal, bolj mu je dišala skala v velikih stenah. Poleg klasičnega skalnega ga je zanimalo tudi ledno plezanje, v katerem se je uspešno pomeril na tekmah državnega pokala. Na splošno je bil Janez človek, ki se je hitro navdušil nad vsako stvarjo, ki je bila povezana s hribi. Zimsko gorništvo je kombiniral s turnim smučanjem, poleti pa nabiral kondicijo z gorskim kolesarjenjem. Utrinke iz svojih in skupnih podvigov je pridno fotografiral iz z njimi polnil spletne strani društva.
 
Janez je bil dobrovoljen človek, iskrivih oči in nalezljivega nasmeha. Krasila ga je veliko navdušenje, zagnanost in delavnost. Bolj kot zabava so ga zanimale gore in vse kar je povezano z njimi. Žal so te zanj pomenile tudi tragičen konec. Za njim je ostala njegova dobra volja in smeh, ki nas žene nazaj v gore.
 
SALBERGER RIKO - HELBA
 Riko Salberger - Helba
foto: Riko Salberger - Helba
 
Rodil se je 3. aprila 1946. Svoj prvi plezalni vzpon je opravil 22. avgusta 1959 po Mladinski smeri v Storžiču, v družbi Luka Rožiča pod vodstvom strica Marjana Salbergerja (stričevo darilo Luku za birmo). Prva leta je v družbi mladih Tržiških alpinistov predvsem bratov Rožič (njegovi bratranci) veliko plezal v domačem Storšiču. Po vrnitvi iz vojske sta z Jožetom Rožičem med drugim kot četrta naveza ponovila Kamniško smer v Štruci, Rumeno zajedo v Koglu, Ašenbrenerjevo smer v Travniku in Severni raz Dedca. Leta 1968 sta bila med izbranci za 5. JAOK (18.07.- 13.08. Centralni Kavkaz, tabor Cej), kjer so se povzpeli na Kazbek (5047 m), Ulipata (4646 m), Adai hoh (4408 m), Pik Nikolajeva (4100 m), in Pik Vilis (3802 m). Leta 1969 se je z Pavletom Šegulo udeležil odprave v Pamir in se povzpel na Pik Lenina (7134 m). Kmalu po vrnitvi ga je v Bavarski smeri v Triglavu presenetilo padajoče kamenje in ga tako poškodovalo po glavi in prsnem košu da je podlegel poškodbam star komaj 23 let.

Več: http://www.gore-ljudje.net/novosti/49094/

Pustite komentar

Prijavite se za komentiranje
nazaj na vrh