Biokovo

Reformacijska tura ali podaljšani vikend med šolskimi počitnicami. Biokovo je gorski hrbet v osrednji Dalmaciji, ki ponuja apnenčasto skalo ljubiteljem željnim plezanja. Tržiško-Radolška ekipa štirih je resno zagrabila vreme in dane razmere ter brusila svoje kremplje s pogledom na morje.

Plezalnih smeri je ogromno in kar sodi k alpinizmu, iskanje smeri zahteva radovednega tačka in tudi malo »planinarjenja«. Rana ura je bila te dni naš prijatelj, saj prazna vreča ne stoji pokonc.

Prvi dan smo zagrizli v Mali Borovac in obdelali dve smeri, ki sta nam ponudili super panoramo in orientacijsko kalibracijo v tem delu Dalmacije. Brez okusa soli na koži tudi ne gre, tako da za aktualne razmere: voda je še vedno mokra.

Prisotna je bila želja, da zarinemo v eno izmed daljših smeri, zato je drugi dan padla ideja o steni Osičine-Kuranik. Zagotovo si nismo predstavljali, da daljša smer pomeni tudi daljše »planinarjenje«, a kaj pa je to za nas. Vstop v smer na višini 1310m z obilo iskanja kakšnega klina ali pa svedrovca na začetku. Sonce je prijetno grelo naše premočene hrbte, ko nam je bilo že čisto vseeno katero zlezemo, samo da zarinemo navkeber po navdihu in občutku. In občutek je bil dober, navdih je pa tudi prišel za nami s pogledom na preplezano smer in celotno pogorje. Vrh Sv.Ilija z višino 1642m je postregel z malico in navdušenjem nad kompaktno skalo, če le to prej preveriš. Kljub temu, da smo alpinistične kuharske sposobnosti za plezarijo vadili doma, smo si vseeno privoščili napitek izpod pipce in nekaj iz krušne peči za na krožnik.

Analiza in tarok igre so bile za nekatere bolj ali manj uspešne, zato plan za tretji dan postanejo Vrisove glavice. Po besedah AO Mojstrana, ki so prav tako brusili kremplje te dni na istem področju, naj bi ponudile konkretno težavnost in nabutane smeri. Če ne gre drugače, pa gremo suvereno in se hitro znajdemo v sosednji smeri, kar na tem koncu ne povzroča težav, če si željan plezanja in noge niso že preveč mehke. Ura te dni ni bila naš gospod, dokler je bilo sonce na nebu. Večer pa smo si popestrili s pečenjem na žaru in druženjem s člani AO Mojstrana.

Za zadnji dan si pustimo nekaj lažjega, kar smo izbrali tudi po pristopu do stene. In bilo je navdušenja polno, malo manj, ko ugotovimo da že skoraj plezamo prvenstveno nad Omišem, vrh Kula. Podrto, zaraščeno, pestro, ni da ni … Prečenje grebena do vrha in spust po dolini do avta nam je s pogledom na preplezano smer dal vedeti, da smo potegnili le Maretovo varianto smeri. Zadovoljstvo da ni večjega, posebno hladilna torba s tekočo analizo.

Kaj hitro poberemo šila in kopita ter se ob sončnem zahodu že peljemo domovini naproti. Ob zaključku smo se zavedali edinstvenosti in hvaležnosti za čudovito plezarijo, ki pa je na deževen dan še trikrat močnejša.
#jutrodonosikraj

 

  • Mali Borovac: Superpanoramika 6a, 150m in Rupova banda 5c, 200m
  • Osičine Kuranik: Izgubljeni put 5c, 370m
  • Vrisove glavice: RGB1 IV+, 150m in RGB2 VI, 150m
  • Kula: RedBull IV, 160m

Plezali: Mare, Vid, Urban in Nik.

Previous Post

Tulove grede

Next Post

BELE VODE – Piemontese-Ive (MALA LOJTRCA)

Dodaj odgovor