Tiste hitre random ideje o climbing tripu so itak zmeram najboljše. V nedeljo ob 3 popoldan sedimo na kofet, ob pol 5 pa smo že na poti proti Dabarcem
Že v trdi temi prispemo na cilj, kjer postavimo tabor v bližini planinske koče. Omrežja ni, štroma ni, tekoče vode pa tut ne rabmo, ker se itak nimaš cajt umivat, pa še živali odganjaš s svojim vonjem. Naslednja dva dni smo plezali po okoliških kuclih, prvi dan v Rujičin kuku, drugi pa v Okroglem kuku.
Plezanje samo je odlično, smeri lepe, le tistih plat se malo težje navadiš. Nekako nam je ratal preplezat tudi smer, ki je uradno zaprta zaradi podora, vendar če ne veš ne boli pravijo…
Na kres tut nismo pozabil, ob večerni analizi z obilico pretiravanja z vinom in velebitsko medico (hvala Milan), nam je uspel pokurit večino okoliških suhih dreves.
Po drugem dnevu preživljanja v naravi po principu Beara Grillsa, nam je zadišal morski zrak in smo se zapeljali naprej do Pakle. Civilizacija in družabna omrežja najmlajšemu kar narišejo nasmeh do ušes. Bolj zgodnji štart v izogib pretirani gužvi je bila dobra odločitev, največja ovira v smeri pa smo bili mislim da mi sami, ker tisti daljši obiski sosednjega kampa povzročajo težke glave, kljub muki in ne zagnanosti nam je uspelo preplezati smer.
Preplezane smeri:
- Velebit express – Rujčin kuk
- Singing in the rain – Rujčin kuk
- Rolling Stones – Okrogli kuk
- Il Risveglio dei Mascherini – Okrogli kuk
- Leva Tržiška smer – Stup, Paklenica
Plezali: Aljaž Česen, Beno Vidmar, Jernej Kuhar
