Ideja je spet stara že dolga leta. Sem že stal pod steno in občudoval hude plate, spraševal vse naokrog pa mi še nihče ni znal povedati da je tod že kdo kaj preplezal na koncu pa vse skupaj pozabil, dokler se zadnjič nisem ponovno znašel pod steno. Dostop do pod stene se vleče, tako vleče, da je še Twingič zakuhal, kar je pomenilo, da bo treba malo dlje peš. Ko sva prilomastila v gosto smrečevje sva itak zalutala, tako da sva potem steno iskala na levi in desni in jo na koncu celo našla. Vmes naju je še malo napralo… Imela sva dve ideji, raz na desni turen ali pa steber v “ta velki” steni, nedemokratično sem izbral steber.
Strm, moker in predvsem sluzast vstop mi je dal misliti že pred prvim zabitim klinom, tako sem edino pametno rešitev našel v A0. Višje je bila skala sicer suha, kupi travne ruše pa ne, no kljub vsemu nekaj solidne plezarije do konca raztežaja je celo bilo. Drugi raztežaj direktno po stebru je bil bolj soliden, “grifi” precej selektivni in brez želje po obstanku v steni, zvok zabitih klinov pa votel višje celo nekaj resne, lepe in izpostalvjene plezarije do vrha stebra. Soplezalec Sebastjan je za menoj “očistil” pol stene, med izbijanjem klina sklatil pol previsa, klin je sledil previsu v graben pod steno… na koncu pa prilezel do vrha.
Kot prva sve preplezala osrednji steber, sicer lepo impozantno in izpostavljeno linijo, vendar vse ostale karakteristike smeri pokvarijo vtis o lepoti smeri. Smer Na meji dobrega okusa, V+, A0/ IV -V, 80 m, plezala poštene 3 ure Miha Zupan in Sebastjan Potočnik. Zlezla pa sva!
Slike so, le na stran jih ne morem prilepiti (ker bomo počasi dobili novo spletno stran in nekatere funkcije ne delajo več! )
