Pa smo jo dočakali – tradicionalno Paklenico, ki vedno znova navdušuje in povezuje vse generacije. Tokrat se nas je zbralo 21.
Plezalski raj nas je v četrtek pričakal v oblačni podobi, kar pa niti malo ni zmotilo naše zagnanosti, da že prvi dan začnemo navajati prste na ostro pakleniško skalo. Da lažje, ogrevalne smeri ne bi bile prelahke, jih je lepo namočila ploha in poskrbela, da smo lahko preverili, ali nam ležijo akrobatski manevri. Na srečo je dež hitro obupal, tako da smo preplezali od eno do dve smeri v prvem sektorju. Verjetno bi jih še več, a nam je že iz doline dišal Chilli con carne.
Vsi se verjetno stirnjamo, da so bili ostali trije dnevi blizu ideala. Kaj češ lepšega kot sonce in okrog 25 stopinj! In ker ni manjkalo niti volje, smo veselo kljukali po spisku tako težjih kot lažjih smeri po celi Pakli. Sanjsko vreme pa ima žal tudi slabo stran. V večini najbolj priljubljenih smeri je bila gneča. Tako je padel rekord – Severno rebro preplezano v šestih urah. Zastoje v Aniću kuku smo reševali tudi s spusti po vrvi in dodatnimi smermi, ki sprva niso bile načrtovane. Dobro se je obneslo tudi mojstrsko prehitevanje.
Seveda pa ni bilo vse samo plezalsko naravnano. Organizirana je bila tudi odprava – skok v morje, ki jo je Peter Rožič opisal takole: “Vstopna varianta v morje je bila nekoliko stresna, nato pa prima.”
Nekatere je v soboto premamilo hribolazenje. Odpravili so se na najvišji vrh Velebita, Vaganski vrh (1757 m), in Babin kuk (1432 m), kjer so že na začetku poti prejeli dozo adrenalina, pa ne zaradi zahtevne poti, temveč zaradi kardela psov. Alenka opisuje: “Kar naenkrat so nasproti neke kmetije/ciganije iz pustinje začeli prihajati psi. Kar vstajali so med kamenjem, kot v risanki. Bili so vseh velikosti in pasem, od malih mešancev do belgijskega in pirenejskega ovčarja in noben od njih ni bil prijateljsko razpoložen. Vsi so imeli grebene pokonci, najbolj me je skrbel pirenejec, ki se nam je počasi plazil za hrbte. Pri številki 8 sem nehala šteti, moj soplezalec prisega na število 20, čeprav se mi zdi, da je od hudega videl dvojno, Jože jih menda ni štel …” Drama se je na srečo dobro končala. Psi so jih prevohali, nato se je pojavil lastnik in jih poklical k sebi.
Ob plezanju, kopanju in pohodništvu smo seveda še vsak večer stisnili zadnje moči in poskrbeli, da je bila analiaza, kot pravi Peter, izvedena na visokem nivoju. Kako pak drugače, to sodi zraven, kakor v Paklo sodi tudi Jančijeva odlična kulinarika in dobra volja, da poskrbi za naše lačne želodčke, ter da nihče ne ostane brez soplezalca.
-
- fbt
