Letošnjo zimo sem kar dobro turno smučarsko izkoristil, pa vendar sem pogrešal tudi kakšno izvedbo v okviru AO. Z veseljem sem se odzval na Janezovo vabilo na tradicionalni “Kriterij zadnjega snega”na 3666 m visoki Grossvenediger, ki je bil že nekaj časa na spisku ne samo mojih želja. Na tako visok in ledeniški vrh se le ne odpraviš kar tako, zato nekaj dni pred odhodom vsi preverjamo kako kaže z vremenom, ki vztrajno kaže nestabilno napoved, padavine in prihajajoče poslabšanje. Nakateri prijavljeni odpovejo. Skupaj sedem vztrajnih, v kombinaciji s Cherino gorniško ekipo, pa se le odločimo, da gremo pogledat in na licu mesta preverimo kaj se da naredit.
Grossvenediger zaradi oddaljenosti in višine vendarle zahteva dvodnevno turo. V soboto popoldan, dan pred planiranim nedeljskim vzponom, na predzadnji aprilski dan, se lagodno in z delno pomočjo hütteantaxi-ja nastanimo v Johannishutte (2121m).
Nekaj rund, sproščeni pogovor, večerja in prav nad našo mizo na steno obešena kitara, je povod, da še drugim gostom v koči, priredimo spontani kulturni večer. Zunaj narahlo pada dež vendar se je vremenska napoved popravila in kaže, da bo jutri nekaj sonca in oblakov, mogoče dež popoldan. Vsekakor gremo!
Zbudimo se v mrzlo in kristalno jasno jutro. Neprekinjeni sneg, ki je zjutraj še pošteno pomrznjen, takoj zahteva srenače in praktično cela koča se odpravi v občasno prekinjeni koloni proti vrhu. Vzpon do zaprte Defregger Haus (2962 m) in nekaj počitka.
Sonce že pošteno pripeka in treba se je začeti mazat. Slabega vremena od nikoder. K sreči je Valentina iz gorniške pripravljena na vse razmere in rade volje deli faktor 50 z nami, ampak kaj ko kmalu spet tako zašvicamo, da vse steče od nas. Pred prihodom na ledenik table opozarjajo na razpoke, vendar se glede na to, da hodimo po špuri in množico predhodnikov, še ne odločimo za ledeniško navezo.
Gor in gor in še gor in še gor. Ledeniška naveza ni potrebna. Zadnjih 200 m, pred vršnim vzponom, ki sicer ni nič posebnega, nam vsem že precej zmanjkuje moči. S predahom na vsakih nekaj 10 m, se eden za drugim le priplazimo na vrh.
Od spodaj se je med našim trpljenjem začela dvigati oblačnost, ki pa nas ne more doseči in se nam ob spustu že razkadi. Dogovorimo se, da smučamo s pozornostjo in da se imamo medsebojno na vidiku. Vendarle smo še zmeraj na ledeniku, kjer je novozapadli sneg le prekril razpoke. Razmere za smučanje so fenomenalne. Suh sneg in nezvožen teren za vsakogar. Tako dobrih razmer za smučanje že nekaj časa nisem imel. Po širnih pobočjih lahkotno vijugamo sem ter tja, do sedla in navzdol, ker počasi vročina že preobraža sneg v spomladanski gnilec. Držimo se skupaj, se občasno počakamo in oddahnemo, saj zahteva rinjenje skozi težek sneg malce drugačno tehniko. Izkaže se, da je še najbolje pridobiti malo več hitrosti in delati zavoje na moč. Širok in varen teren to namreč dopušča.
Proti dnu postane teren ožji in sneg še težji. Malo več previdnosti in gre. Do koče nas loči samo še dolga ravnina poganjanja, saj smer našega spusta ni bila povsem enaka pristopu.
Cel dan nas že žge vroče sonce, oblakov od nikoder, dežja pa tudi še vedno ni. Na klopci pred kočo sledi obvezna analiza in še malo se zapečemo. Vsi smo zelo zadovoljni, da se je vse tako dobro izšlo in da je bila celotna tura res odlična.Sledi samo še spust do 1800m, nekateri malo po zaplatah ob cesti in malo peš, kjer nas pobere domačinka s kombi-taksijm in pripelje v dolino.
Hvala Janezu za vso pobudo in organizacijo. Mogoče pa je že čas za ustanovitev ene sekcije za turno smučanje? Bi se dalo namreč kakšne zanimive odprave organizirat.
Smučali smo: Janez Štefe (vodja ture), Boštjan Nemec, Valentina Obid, Primož Štamcar, Gaja Zager Kocjan, Marija Tanček, Matjaž Savnik