Sobotni dan se še ni dobro zbudil, ko se nas je osem že čisto budnih zbralo na parkirišču na Deteljici. Bili smo trije zagnani tečajniki, dve pripravnici, vodja ture je bil nekdanji načelnik, njemu v pomoč sedanji načelnik, za moralno podporo pa je skrbel predsednik planinskega društva.
Najprej smo malo premetali opremo, gruntali kaj je nujno vzeti s seboj in kaj bi kazalo pustiti v avtu, da ne bi bili nahrbtniki pretežki in se odpeljali k severnim sosedom do vasice Heiligenblut ter naprej po gorski cesti do platoja Kaiser Franz Josef Höhe pod Velikim Klekom na višini 2325 metrov. Tam smo parkirali in si oprtali nahrbtnike.
V zgledno počasnem tempu smo najprej prehodili vseh 6 v skalo vklesanih tunelov, potem pa nadaljevali do konca prave turistične sprehajalne “avtoceste” z lepim razgledom na ledenik Pasterza in najvišji vrh Avstrije. Vmes smo hiteli slikati lepo tolste svizce, ki se niso pustili motiti, bilo smo precej razneženi nad lepotami gorskega sveta, ki nas je obdajal, ter končno stopili v prva manjša snežišča in na trdno granitno skalo.
Visoko na pečini smo že videli kočo Oberwalderhütte na višini 2973 metrov. Do nje smo malo po snegu, malo po skalah prišli kot bi mignil. Kratek odmor, jeziki so nam še tekli na polno, potem pa smo nadaljevali proti ledeniku. Sledilo je učenje navezovanja v ledeniško navezo in gibanja po ledeniku, potem pa smo zagrizli v neskončno belino malo dol in spet gor proti vrhu Johannisberga. Jutranje sonce so počasi začele zastirati megle, tudi veter nam ni dovolil lahkotnejših oblačil, a eni bolj hitro, drugi malo bolj počasi in zadihano, smo le zagrizli čez novozapadli sneg, ki je prekril skoraj vse ledeniške razpoke, do vrha na višini 3463 metrov. Na vrhu smo se le poslikali, potem pa ob vedno močnejšem vetru hitro sestopili.
Nazaj grede smo poiskali malo večjo ledeniško razpoko in se naučili še, kako iz nje rešimo tistega, ki bi jo spregledal in padel vanjo. Slavc in Jernej sta se tu izkazala s hitrim poučevanjem, tečajniki pa s hitrim učenjem, kajti zeblo nas je kot pse, zato smo nase navlekli prav vsa oblačila, ki smo jih imeli s sabo, potem pa kar poleteli do koče na težko prigarani pir.
Domov smo prišli prijetno utrujeni v večernih urah, po barvi, ki nam jo je na obraze narisalo z meglicami skrito sonce, pa smo spominjali na križance med Indijanci in pandami.
fotografije: arhiv AO Tržič
