Letošnja tradicionalne AO kolesarske kolesnice so nas vodile po Hercegovini. Že utečeno smo se zadnji četrtek v maju točno opoldne dobili za Petrolom in ovinkasta pot skozi Belo Krajino, Liko in Dalmacijo nam je ob nekaj osvežilnih postankih kar hitro minila. Po dokaj »neformalnem« mejnem pregledu so se oglasili naši želodčki in njihovo vsebino smo napolnili v idiličnem lokalu Kolo ob reki Buni. Še nekaj malega vožnje in že smo pozdravili gazdo Dragana v Panzionu Stadion v Nevesinju. Pokazal nam je namestitve, definirali smo še jutrišnji plan in po klasični debati počasi pospali… in pričeli žagati…
Po krepkem domačem zajtrku nas je pot najprej vodila do bližnjega mehanika, kjer smo uredili še zadnje tehnične pomankljivosti biciklov. Že ob prvem postanku smo ugotovili, da nam Želo ne bo sledil in se bo raje posvetil raziskovanju okolice in spoznavanju domačih običajev… Ostale pa nas je pot vodila vse višje na planoto Morine – Bosanski Tibet. Pri znanih stečkih Svatovsko Groblje smo se okrepčali in nekoliko ločili po skupinah. Do cilja – Crvanjsko jezero je vodilo več bolj ali manj zahtevnih poti. V prijetno hladnem jezeru je bilo prav fletno… Strm povratek nam je vzel nekaj energije, ki pa smo jo dobili nazaj pri prijaznih domačinih v katunu. Pivo, prava kafa, sveži sir… to ti da moči. Užitek je bilo kolesariti po širnih Morinah. Ob poti smo poklepetali z Zasavcem Radovanom, ki že vrsto let poletja preživlja za Hercegovskih planotah – in se ima fajn. Civilizacija nam je takoj prinesla klasični kulinarični postanek. Nekaj km do apartmajev smo bolj ali manj varno prevozili, nekaterim pa je uspel še skok čez znameniti most Ovčji brod. Elektronika nam naštela okrog 70 km in blizu tisočaka višincev. Večer je minil v že znanem nakladanju o tem in onem…
Sobota nam je bila določena za »kraljevsko turo«. Z obrobja Mostarja smo se počasi zagrizli v strme klance. Asfalt se je spremenil v makadam in od planote Podveležje naprej v skalodam… Počasi se je segrevalo, kljubovali smo dokaj močni burji in se počasi prebijali naprej… Summit – markenten vrh Brasina 1897m sta dosegla Cene in Jaka, ostali smo se trudili in odnehali vsak po svojih močeh in željah. Nekateri smo se združili in za silo odžejali pri »Skywalku« Fortica, no prav vsi pa smo pravočasno dobili v kafiču v centru Mostarja in preko ekrana spremljali Roglo na Sv. Višarjih. Lep dan smo zaključili z dobro pojedino in klasičnimi temami…
Nedeljsko jutro nas je dočakalo povsem v stilu »ranjenike ne smijemo ostaviti«. Slabo počutje je nekaterim vzelo moč in energijo, najbolj gajstni pa so se vseeno spravili na kolesa in se spustili do Mostarja. Sešli smo se kje drugje kot na Starem mostu, popili kavico in se iz že vročega Mostarja odpravili nazaj domov.
Udeleženci : Nadja, Nada, Tuši, Vinko, Elvis, Anže, Jaka, Želo, Janez in Janez
Zabeležil Janez Nunar, slike udeleženci.
