Očitno se je splačalo držati pesti za bolj zimske temperature, saj sva spet veselo pikala s cepini v led. Splezala sva slap Superfeucht ( WI 4+ , 150 m ), poleg naju je bilo tam prisotnih še nekaj navez – dve češki in dve avstrijski navezi.
Gužva je bila kar pričakovana, saj naj bi bil ta slap znan kot klasika v Maltatalu. Kot pajki smo se obešali drug za drugim po ledu, pokalo in letelo je ogromno kosov ledu na vse strani, saj je bil led večinoma zelo trd ( kristalen kot z glazuro oblit ), le ponekod pa kot puterček.
Oba spodnja dela – levi in desni krak sta bila narejena, midva sva se odločila za levega težjega in daljšega z bolj kompaktnim ledom, medtem, ko je bil desni krajši, a precej voden. Zadnji raztežaj ( 45 m ) pa je postregel z navpičnim strmim ledom.
Nataša in Viktor
prvih 60m je vidnih iz ceste
zelo lep prvi raztežaj
pod vrhom slapu mi je družbo delal en čeh
Nataša pri spustu in ne vidi pošasti,ki je pred njo
150m uživanja
