V iskanju sonca se jeseni kot ptice selimo v južne stene. V petek sva tako obiskala vsaj zame tuja gorstva in se odpravila plezat v Kordeževo ramo v Peci.
Dostop ni niti tako kratek, lokalci so svetovali vzpon po zavarovani poti proti vrhu in sestop pod steno. Stena, po metrih sicer kratka, je pošteno strma in gladka, v njej so temu primerno tudi zelo zahtevne smeri. Odločiva se za Vetrni raz (VI/V-IV, 200m) na levem robu te stene. V ključnih trenutkih je sodelovalo tudi sonce, ocene pa so verjetno “lokalne”, saj že štirice zahtevajo pošteno delo in nekaj rokodelstva s klini in metulji. Najtežji in najlepši je zadnji ratežaj, v njem tiči en klin, ostalo pa se lahko varuje na prijatelje. Sledil je še vzpon na vrh Kordeževe glave, vreme se je pokvarilo natanko tako kot so napovedali vremenarji. Na sestopu obiščeva še kralja Matjaža v njegovi votlini, ki še vedno spi in čaka boljše čase.
V nedeljo sva splezala še Direktno v Rušici (V+/IV, 200m ). Priznam, v soboto popoldan, ko smo se vračali iz Tamarja, mi ni delovalo, da bo stena suha. Pa sva šla in je bila. Jesen je že pošteno stopila v krnico pod Špik, sonce se je zjutraj še skrivalo, ampak v ključnih trenutkih vseeno toliko pomagalo, da ni preveč zeblo v prste. Lepa smer, ocene pa klasične, malenkost podcenjene. Na vrhu smeri seveda sledi še borba z ruševjem in pet spustov po dvojni vrvi nazaj pod steno.
Vikend paket iskanja sonca je uspel. Le sneg pod vrhovi Ponc je opominjal, da plezanje ni več vprašanje jeseni, ampak že skoraj zime. Mogoče bi tu našel povezavo z naslovom in šilcem istoimenskega viskija za večji občutek toplote.
plezala Slavc in soplezalec GDPR