Ko enkrat obiščeš te konce, se vedno rad vračaš, preprosto zato, ker je lepo, odmaknjen si od vsega kar ti jemlje energijo, prijazni ljudje in divji svet, predvsem mir in samota.
Že kar nekaj vikendov sem si potihem želela, da jih obiščem ponovno. Končno priložnost, snega ni več.
Pregledava vremensko napoved, vikend bo sončen, se pravi vse štima. V petek po službi se napakirava in odpeljeva proti Aupi v Italijo. Nebo postaja vse bolj temačno, črni oblaki so preprečili pot še zadnjemu sončnemu žarku, ki naju je grel. Sva mogoče preverila kakšno bo vreme v petek? Seveda ne, komu mar. In začelo se je, močan naliv, grmenju ni bilo videti konca, drobna toča nama je igrala svojo melodijo po strehi vozila. Sedela sva v avtu in čakala, čakala, da mine. Ob 21.40 se dež le odloči, da je dodobra zalil zemljo in naju spustil iz avta. Naprtala sva vsak svoj težak ruzak in zarinila v breg. Pot do koče nama je skoraj preprečil hudournik na poti, kakšnega tukaj nisva še nikoli videla, pa vendar, našla sva prehod mimo njega in v dobri uri stala pred kočo, vsa zadovoljna.
Zjutraj se nama pridružijo še štirje Rašiški člani in začeli smo kovati načrt. Plan je bil nekaj krajšega, ker stene so bile še malenkost namočene. Odločila sva se za smer Camino Feruglio, pridružil se nama je še Grega.
Smer postreže s čudovitimi kamini, pravijo, da je ocenjena IV+, vse pa se nekako strinjamo, da bi spodnjemu delu lahko pripisali višjo oceno, že zaradi slabe možnosti varovanja. Če odmislim, da je detajl smeri ravno vstop v smer, je bilo zanimivo basanje v zelo ozek del kamina, kjer sva se z Gregom kar namučila, da sva stlačila čezenj svoje okončine.
Je bilo kar zabavno. Smer priporočam, sploh če se ti dopade plezanje kaminov.
Drug dan sva planirala, da splezava smer Gilberti Soravito, tokrat v celoti, kajti leta 2018 sva zgornji del zgrešila in si smer pošteno zasolila in se vrnila v kočo ob 1h ponoči. Zdaj nama je jasno, kje sva zgrešila, tako da tokrat ne bova, no vsaj zgoraj ne 🙂 Ker sva vstopila narobe in sicer po smeri Fruz di Caselin, nadaljevali v drugo smer Gola Nord, za katero dvomim, da jo kdo pleza, ker je smer na nekaj delih precej majava. V četrtem raztežaju sva ujela najino smer, skozi katero sva dobesedno poletela. Uživaška plezarija, skala odlična, smer jasno vodljiva, ne vem kaj naju je leta 2018 vleklo v tiste previsne težave sosednje smeri. Vesela in zadovoljna nekaj čez 14 uro poskrbiva za hidracijo v koči, kamor sta slučajno prišla Zakonca Irena in Vladimir Habjan, s katerima smo podebatirali o košarki, motornih in kolesarskih dirkah. 🙂
Vesela sva ju bila!
Še en popoln vikend, poln dobre energije in odlične družbe.
