Tri dolomitske lepotice

Sredi tedna me pokliče Martin in me povabi v Dolomite, češ da so trije že in da rabijo še nekoga. Vabila sem se razveselil in kaj dosti nisem okleval zato pošljem mesič da grem.

Odrinemo v četrtek popoldan čez Tolmeco, prelaz Maurijo na paso Giau, kamor prispemo že v trdi temi. Z Martinom postaviva šotorček, Jošt in Borut pa si posteljeta v kombiju. Zjutraj se zbudimo v kristalno jutro, v dolini je megleno, morjebljižni vršaci pa že obsijani z soncem, prav idilično. Odločimo se za plezanje v skupini Lastoi di Formin, saj bo v severo – zahodni steni najdlje senca. Vsaka naveza spleza svojo lepo štirico v skoraj tristo meterski steni. Plezarija prava dolomitska, Martin in Borut splezata Bolognesi weg , midva z Joštom pa Rampen fuhre, obe lV+. Zadnji prijem v steni je hkrati tudi rob stene kjer stopiš na velike ploščate pode. Proti vzhodu se nam prikaže še ena lepa veriga istoimenske skupine ki jo iz doline prej sploh ni videti. Poiščemo bližnjico za sestop in se med dvema južnima stolpoma nekajkrat spustimo po vrvi in smo tik tak nazaj na sedlu. Iz prenatrpanega prelaza pobegnemo naprej proti prelazu Duran, se med potjo ustavimo ter nekaj skuhamo in že kujemo načrte za naslednji dan.

Moiaza je južni stražar veličastne Civete, v njenem podstavku Pala dela Masenade preplezamo smer Colatio Nero (via Decima) V+ 300 m . Smer je zares lepa saj poteka po črnem traku kamor se ob dežju zliva voda, zato je skala zelo razčlenjena , vse drži in ponuja plezanje v izjemni naklonini z velikim naborom velikih oprimkov kar je res prvovrstno plezanje. Izraz za tako plezarijo našega Tržiškega alpinista Željkota je »grifologija« . Sestop je prijazen, ob koči se privoščimo pivo nato pa sestopimo nazaj na prelaz Duran. Tu mi je všeč ker ni take gneče kot na glavnih Dolomitskih prelazih saj je cesta nekoliko ožja in zato manj obljudena. Napoved za zvečer je možnost neviht zato odrinemo nazaj proti Cortini pa še bližje bo jutri za domov. Spotoma se ustavimo in na idiličnem kotičku skuhamo kosilo, nevede spodimo mlad parček da nebi preveč grešil, nato pa naprej proti cilju kjer nas že ujame močan dež. Za naslednji dan planiramo da bomo plezali v steni Punta Fiames zato spotoma pogledamo kje se dostopi do stene. Prespimo malo višje kjer je vstop v park Fiames-Senes in se z pomočjo Martinove plahte nekako uredimo prostorček ob avtu da smo na suhem. Čez noč se nevihte unesejo in zjutraj zgodaj v prijetnem hladu dostopamo pod  frišno oprano steno. Dostop je pravi labirint stezic med stebri in grapami ki prečijo vznožni podstavek, in traja kar nekaj časa da priplezamo do pravega vstopa. Izberemo smer Jori kante V ,550 m.  Meni kot že rahlo odcvetelemu alpinistu je kar prijalo da je Jošt težje raztežaje plezal kot prvi v navezi, saj je kar nekaj raztežajev V stopnje, smer pa kar dobro opremljena. Raz je rez markanten že iz doline, in ko plezaš po njem pa tudi ponuja lepo plezanje v vertikali, čeprav prav po razu plezaš zelo malo. Na vrhu vsi zadovoljni po preplezani smeri in tudi da nas je vreme počakalo saj je bilo za ta čas že napoved neviht. Sestop je enostaven – tek po melišču in smo hitro nazaj pri avtu. Spotoma skočimo še na pivo in nekaj pojemo, potem pa preko Linza nazaj proti domu.

Če povzamem, trije odlični dnevi, preplezane tri Dolomitske klasike – lepotice, naredili smo kar lep krog po treh različnih koncih , v stilu starih časov. Poleg bratov Belhar Martina in Jošta je bil z nami tudi dolenjski alpinist Borut Kozlevčar med pr-jatli bolj znan kot Borči, ki je bil zelo navdušen saj že kar lep čas ni prijel za skalo,  saj prevečkrat drži v rokah kolesarsko balanco.

Imeli smo se Fajn.

Previous Post

NŠG, Spominska smer Srečka Rihterja, VI-/V+, 300 m

Next Post

Kogel, Skuta in panterjevi kremplji

Dodaj odgovor