Končno zopet čas, da se malo raztegnem. Glede na to, da sem dva dni bolehala (tega vam nisem povedala, da se boste še vedno družili z mano ;-)), me je skrbelo, kako bom pri močeh.
Zato smo se odločili obiskati sosednjo Italijo, baje je tam ena čudovita klasika in normalno je, da ko ugledaš tako mogočno steno, ozdraviš 🙂
S seboj sva tokrat vzela rašiškega tečajnika Marka. V petek se sprehodimo do koče Pallarini, kjer prespimo. Nekaj čez 7 zjutraj se odpravimo proti steni, do kamor smo potrebovali cca 45 minut, lahko bi rekla, da podpišem za take dostope do smeri.
Pod vstopom nas čaka snežišče, katerega se da lepo prehodit, ker je na njen ogromno šodra in kamenja, tako da ne drsi, za pomoč pa smo imeli kladivo. Snežišču se lahko izogneš tako, da preplezaš spodnja dva raztežaja druge smeri, ki nista najlažja, glede na to, da se je treba ogreti v kakšem lažjem delu; se pravi, jaz sem navijala za snežišče, da ne bi v teh raztežajih navilo mene.
Pa smo bili pred prvim delom V+, (prvega imam najraje :-)), ki je bil malenkost namočen, kar zahteven, glede na to, da je meni ljubše začeti z lažjimi deli, da se malo ogrejem (diesel power hehe). Kar hitro smo stali v kaminu, na neudobnem sidrišču, vsaj za tri je bila kar gneča, zato smo izmenjali opremo in sva z Markom poslala Sebata v boj z naslednjim raztežajem.
Za seboj smo puščali krasne dele v smeri, skala odlična. Aja, pa super je imeti družbo na štantu, sem si vsaj enkrat privoščila malico, hvala Marko 🙂
Malo me je že mučila ženska radovednost, kdaj bomo stali pred težkim detajlom v smeri, (10 m VI+ ali VII, ne vem, različni vodnički, različne ocene). Sploh pa mi je bilo vseeno, ker sem vedela, da je čas za akcijo A0, po kompletih in gurtnah do sidrišča. Nato je sledila res pokočna plata pete stopnje, z odličnimi oprimki, skratka pravi sladkorček.
Kaj kmalu je bilo za nas konec težav in že smo stali na delu, kjer smo se razvezali imeli do polic še nekaj lažjega poplezavanja, nato pa smo sestopili po poti Gola Nord-Est, mestoma varovana z jeklenicami, ponekod se pa srečuješ s poplezavanjem II stopnje in dokaj hitro stojiš pod to mogočno steno in se pokloniš plezalcema, ki sta to smer zlezla leta 1929, z opremo, katero so takrat imeli na voljo. Zaslužita si WAU, tako kot tudi ta smer.
Uživali smo Seba Hamberger, Marko Kočevar (oba AO Rašica) in jaz
