Vsi drvijo na primorsko, midva pa na sever v Solčavo, kjer ivje ostane na travniku do večera in po povratku iz plezarije z drzalico očistiš led s prednje šajbe. Tedaj ti je jasno zakaj se ti je zjutraj zanohtalo do slabosti, če pa kaže temperatura -6°C v dolini ob Savinji. Vendar se je težko posloviti od sezone suhe skale in je znova samo še tista »letos ta zadnja«. Zaradi pomanjkanja časa in plezalske požrešnosti, sva vedno zgodna. Vendar naju je tokrat časovnica bolela v prste na nogah in rokah. Veselje, ko te po dveh urah plezanja v senci pod nulo obsije sonce, je nepopisno in niti ne tako samoumevno. Zahvalno soncu sva doživela preobrat razpoloženja. Ta isti razgledi so postali lepši, ta ista skala je postala prijaznejša, ta isti soplezalec je postal vesel.
Najin smešno optimističen plan, da bova v Klemenči peči plezala nenavrtano smer Zajček, se je izjalovil že v drugem raztežaju med dvema navrtanima 4m levo in 4m desno, ko je Primož pozabil prevzeti kline, pa sva zavila naključno v desnega Sivega volka. Na vrhu sva spoznala Sama Supina, lokalnega legendarnega plezalca, očeta večine smeri v Klemenči peči in najboljšega poznavalca okoliških sten. Velika čast nama je bila poklepetati in dobiti toliko dragocenih informacij in nasvetov, da bo potreben večletni plezalni plan za izvedbo (V štirih desetletjih preplezal več kot 3000 alpinističnih smeri, med njimi več kot 130 prvenstvenih, največ na savinjskem koncu). Hvala!
Optimističen plezalni plan je bil spremenjen v plezanje modernih večraztežajnih smeri (Hvala ti za knjigo) in zaljubljenost v Klemenčo peč je z vsako smerjo le še naraščala.
Primož in Mare sta plezala 09.11. & 16.11.2024:
Sivi volk 5c 220m
Friko 6a+ 120m
Muca copatarica 6a 220m
Mrtvaški pajek 6b 150m
V času posledic globalnega segrevanja ne pomaga niti ogrevanje plezalk pod puhovko, kakor rezervne rokavice pozimi. Zato je zdaj čas, da kmalu zapade sneg konkretnih količin in stisne mraz. Somišljeniki, držimo pesti ali pa zaplešimo na mizah…