V te gore pojdi, kadar se ti zahoče užitka in kadar ti ni do prehudih naporov. Tako Mihelič opisuje Bele vode.
Najlepša gorska postava nad dolino Belih vod je Visoka Bela špica, njen Severni raz pa je imeniten plezalni cilj. Smer je opisana kot ena najlepših tur zmerne težavnosti v Julijcih. Celotno dolino sva si z Damjanom delila le z navezo v Mali Lojtrici, ter lokalno favno.
Stena je zelo kompaktna, no skoraj zelo. Zakaj skoraj, ker sem v drugem raztežaju dobil z vrha kamen na čelado, nos pa je projektil k sreči le oplazil. Samo plezanje je teklo gladko brez zapletov, saj smer sledi naravnim razčlembam, v spodnjem delu levo od raza, v zgornjem pa desno od njega. V smeri je nekaj klinov na mestih kjer jih potrebuješ, vmes pa včasih tudi dolgo nič. Ker tako odlične in prijemov bogate skale ne smemo posiljevati s preveč železja je kladivo ostalo za pasom. Najbolj sta nama prav prišla metulja 3 in 2. Sidrišča so običajno kombinacija klina in svedrovca.
Smer sestopa v prvih metrih nakazujejo možici, nato pa že naletiš na prvo sidrišče za abzajl. Z enojno vrvjo sva jih opravila 5, prav do dna oz do melišča kakih 50 m pod škrbino.
Sestop v dolino, ko je iz kamenja, rušja in listja vročina kar puhtela, pa je zgodba zase, kjer se teorija Miheliča o užitkih in ne prehudih naporih podre. Črne misli je pregnal šele hmeljev napitek ob jezeru.
Plezala: Robert Ternik in Damjan Manfreda 23. 7. 2019
