Vrhovi Zelengore

Vrhovi Zelengore

Letošnja tradicionalna ciklo tura AO Tržič se je odvijala na vrhovih Zelengore. Po mnenju mnogih najlepša bosanska planina je po letih premora zaradi korone končno le dočakala naš obisk.

Kot ponavadi smo se dobili za Petrolom in krenili… Dolgo vožnjo skozi spreminjajočo se Bosno smo prekinili v tradicionalnem lokalu Ribarska priča pri Doboju, vožnjo pa končali pozno zvečer v baznem taboru – Planinarsko-turistički dom Jelašca, na obrobju mesta Kalinovik, dobro uro vožnje od Sarajeva. Med klasičnim spoznavnim večerom smo se seznanili z prijaznimi domačini in sosedo ter sooblikovali plan za naprej. Noč ni bila dolga…

Po krepkem domačem zajtrku smo se odpravili proti Zelengori. Sveže urejena cesta nas je hitro vodila navkreber, no pa tudi malo dol… Po odcepu proti Zavidežu pa se je cesta počasi spremenila v »živoblatno« in valovito lužasto vlako in med roji komarjev smo le počasi pridobivali na višincih. Okoli Videža smo dosegli živopisne pašnike nad Starim katunom, kjer smo se naužili lepih pogledov na vrhove Zelengore. Od katunov smo se spustili mimo Črnega in Belega jezera. Čakal nas je še »grande finale« ture – porivanje biciklov navkreber, skozi rušje in grmovje… do planotastega vrha Ljubinog groba, znanem po »Do god budete čuli na Ljubinom Grobu pucnje naših pušaka, Nijemci neće proći. A kad toga ne bude, znajte da na njemu više nema živih proletera«. Kakorkoli že, zanimiv betonski spomenik kljubuje zobu časa in se nekako lepo vklopi v okolico.

Čakal nas je še krajši spust na Trebovo planino, kjer nas je v katunu pričakal prijazni domačin gazda Sova z družino in klasično postrežbo : kafa, pivo, rakija, pita oz. sirnica. Bilo je več hodov in ne nujno v enakem zaporedju. Ravno dan poprej je »gredar« nevozno cesto iz Tjentišta spet spravil v vozno stanje… drugače bi ostali lačni in žejni, no razen vode… Po okrepčilu nas je čakal samo še 18 km dolg finalni spust v Dolino herojev Tjentište, ki smo ga zaključili pod mogočnim, lepo obnovljenim spomenikom Bitke na Sutjeski, točneje v restavraciji Komlen pod njim, kjer smo ob okrepčilu počakali Dragana, ki nas je prišel iskat z kombijem. Uro in pol trajajoča vožnja nazaj je nekatere uspavala, no po dobri večerji pa nismo bili prav nič zaspani in večer je minil v že znanem slogu… »kdo pove več«. Nekako nenapovedano je opravljena tura dobila prizvok »kraljevske etape«.

Sobota. Novo jutro, nov krepak zajtrk, nova tura. Po nam že znani cesti smo nadaljevali do bisera Zelengore – Orlovačkega jezera. Pričakalo nas je prijetno toplo kar smo izkoristili za kopanje in sončkanje. Po krajšem premoru pa nadaljevanje proti vrhu. Pod sedlom Prevoj nas je oplazila močna nevihta in razdružila naše poti. Nekateri so se obrnili in poiskali zavetje v katunih in pri gostoljubni Lovački koči nad jezerom. Nekateri smo pri pastirjih, ki so pravkar na konjih pritovorili zaloge za poletje popili »pravu kafu«. Dva pa sta ubrala zahteven krog okrog Štirinskega jezera. Združili smo se šele pozno popoldan v baznem taboru. Utrujeni, bolj ali manj mokri in temu primerno blatni; no vsi pa smo se imeli fajn…Po okrepčilu izpod sača smo izkoristili preostanek dneva za kratek ogled mesta Kalinovik. Mesto, nekoč polno vojaštva vseh vojsk in lesno predelovalne industrije okoli njega sedaj utripa bistveno drugače, samotno in počasneje kot nekoč, vendar pa je »maturantsko veče« vseeno pomemben dogodek, ki zdrami vse mesto. Ogledali smo si maturatsko povorko in prvi del analize dneva opravili v bližnjem zakajenem kafiču… drugi del pa v baznem taboru, med drobnimi popravili biciklov in nakladanjem o tem in onem… Tudi ta noč je bila »žagarska«.

Po nedeljskem zajtrku smo spakirali opremo, se poslovili z gazdom Draganom in se odpeljali v center Sarajeva. V parkirni hiši nasproti Viječnice smo se uredili v naše kolesarske uniforme in odpeljali po strmih ulicah navkreber do spodnje postaje »Trebevićke žičare«. Vrh Trbevića je bil zavit v nič kaj obetajočo meglo in odločili smo se za nekaj voženj po opusteli bob stezi iz časov ZOI 84. Žal objekt ni izkoriščen kot bi lahko bil in andrenalinsko vožnjo je popestrilo izogibanje pešakov po stezi… Tudi kak trail pod gondolo so nekateri pogrešali… tako smo se v mesto spustili večinoma po gozdni cesti. Vpadli smo direktno na Baščaršijo in iskali »čevepđinico« s pivom. Seveda smo jo našli in  se z desetkami temu primerno okrepčali. Sledil je še kratek ogled Baščaršije, prisluhnili smo zvoku tolkačev bakra in se počasi pripravili za odhod domov…

Vožnjo nazaj je popestrilo nekaj ploh, nekaj okrepčilnih postankov in že smo bili tam, kjer smo začeli…. v domačem kraju. Utrujeni, a polni vtisov čudovitega tripa in načrtov za naprej…
Za vas smo vozili : Aleš, Bojan, Jaka, Jana, Marija, Tuši in dva Janeza.

Zabeležil Janez Nunar, slike udeleženci.

 

Previous Post

Planjava, Smer Sešetra, 350 m, V+/IV-V

Next Post

50. obletnica Čopkovega prvega vzpona po Kramarjevi

Dodaj odgovor