Bivak v severni steni Storžiča

HomeBivak v severni steni Storžiča

Potreba po gradnji bivaka, ki bi tržiškim alpinistom dajal zavetje in služil kot izhodišče pri raziskovanju številnih smeri v severni steni Storžiča, se je kazala že pred drugo svetovno vojno. Takrat je bila že sama pot iz Tržiča, ki jo danes mimogrede prevozimo, precejšen zalogaj, saj so jo morali opraviti peš ali v najboljšem primeru s kolesom, pa tudi Dom pod Storžičem še ni bil zgrajen. Za zgled so jim bili trije bivaki v Julijcih, prvi bivaki v naših Alpah, ki so tudi bolj oddaljene vrhove približali nadobudnim fantom in dekletom, željnih dokazovanja v stenah in osvajanja novih smeri.

Tako so že leta 1946 alpinisti zavihali rokave in najprej določili mesto, kjer bo stal bivak. Izbrali so teraso, dostopno le po alpinističnih smereh na nadmorski višini 1695 metrov oziroma kot je še veljalo takrat, na 1750 metrih med Kramarjevo in Mladinsko smerjo. Gradnja se je pričela v poletju leto kasneje. Potekala je ročno, ves material pa so morali graditelji najprej s konjskimi vpregami prepeljati pod Storžič, na mesto gradnje pa prinesti na svojih hrbtih ali ga z vrvmi spraviti čez krušljive stene. V nasprotju z bivaki, ki so do takrat zrasli v Julijcih in so bili oblikovani kot polkrožna pločevinasta konzerva, ima Bivak v Storžiču kvadratno obliko z leseno konstrukcijo in pločevinasto streho, v njem pa je 5 ležišč. Gradili so ga tržiški alpinisti: Jože Jagodic, Marjan Perko, Alojz Zaletel, Zdravko Križaj, Drago Štefe, Nadko in Marjan Salberger, Janez Perko, Janko Krmel, Janko Januš, Matevž Lukanc, Mirko Mežek, Alojz Mikič in Jernej Perko. Bivak je bil končan novembra leta 1947, slovesno pa so ga odprli 20. junija leta 1948. Na slovesnost ob odprtju bivaka sta prišla tudi Joža Čop in Drago Korenini, »oče skalaških bivakov« v Julijcih, ki so jih jeseniški alpinisti poimenovali kar s številkami od 1 do 3. Čeprav je bil prvi bivak v Kamniško Savinjskih Alpah Bivak pod Skuto, ki so ga zgradili leta 1946, naj bi bivak v Storžiču dobil številko 4, a so se Jeseničani temu uprli in tako se je zanj uveljavilo kar ime Bivak v Storžiču.

Bivak so alpinisti v 50., 60. in 70. letih prejšnjega stoletja zelo pogosto uporabljali v vseh letnih časih in je bil za mnoge kar drugi dom. V desetletjih kasneje, predvsem v 90. letih, se je zaradi vse lažjega in hitrejšega dostopa pod Storžič z avtomobili, pogostost njegove uporabe zmanjševala, a je vseeno pomenil začetke plezanja in prve izkušnje v skali vsake generacije tržiških alpinistov. Kaljenje v več 30 smereh v krušljivi skali Storžiča, ki so jih prelezli po dolgem in počez ter poznali dobesedno vsak prehod in vsako skalo, pa je bila spričo navajenosti na slabe razmere tudi odlična osnova za plezanje v boljši skali.

Skozi leta so se na bivaku spletla tovarištva in naveze, ostale so zgodbe, nekatere vesele in zabavne, druge tudi tragične. Čeprav so tržiški alpinisti plezali vsepovsod, pa se fantje, ki so začeli plezati konec 60. in v začetku 70. let, spominjajo, da sta bila Storžič in bivak aktualna predvsem takrat, ko je ob koncu meseca zmanjkalo denarja za prevoz do oddaljenejših gora in za spanje v kočah. Na bivak so tako pogosto šli le s kosom kruha ali dvema, čebulo in mogoče še ribjo konzervo v nahrbtniku. Tudi zimski vzponi takrat še niso bili takšni kot danes, saj niso imeli 12-zobih derez z dvema zoboma naprej, ampak so bili ti le navpični, zato je bilo treba vsak korak še posebej skrbno vbiti v sneg in led, kar je botrovalo številnim lažjim padcem. Znana je tudi zgodba, ko so Matija Perko, Elimir Zrim, Željko Perko in Vili Vogelnik sredi zime prišli na bivak, s seboj pa so imeli le tri vžigalice brez škatlice in šele s tretjo jim je s potegom po okenskem steklu uspelo zakuriti ogenj. Sledi vžigalice so se na oknu poznale še dolga leta, dokler ga niso zamenjali. Ob 20. obletnici bivaka, leta 1968 so fantje postavili mlaj z zastavo, nanj pa je, še preden je bil dobro postavljen, splezal Franc Eržen iz Krope, ki je bil takrat član tržiškega alpinističnega odseka in dobil vzdevek Zorba, ki se ga drži še danes, po takrat popularnem filmu Grk Zorba. V spominu je ostalo tudi praznovanje ob 40. letnici postavitve bivaka leta 1988, ko ga je obiskal igralec Polde Bibič in ob njem recitiral Zdravljico. 5. maja leta 1998 pa je Filip Bence na bivaku ves dan pekel palačinke za vse, ki so prišli mimo, in s tem obeležil 30. obletnico svojega prvega vzpona po »Kramarci«. Bivak je služil tudi kot zatočišče ob nesrečah v Kramarjevi smeri, še danes pa ga alpinisti obiščejo, ko gredo ob dnevu spomina na mrtve prižgat sveče ponesrečenim kolegom v Storžiču.

Bivak so vsa leta redno vzdrževali in zamenjevali opremo, ki so jo morali prav tako prinesti na hrbtih. Desetletja so jeseni na bivak prinašali drva za zimo, ga vsako leto temeljito pregledali in očistili, ga v sredini podprli, da se pod težo snega ne bi udrla streha ter da ga ne bi odnesel plaz. V spominu starejše generacije alpinistov je tudi menjava jogijev za ležišča, ki jih niso mogli spraviti skozi kamin v »Kramarci« in so zato našli obvoz desno od njega. Tudi kasnejše generacije so bivak redno vzdrževale, leta 2008 pa so ga temeljito obnovili. Takrat so zamenjali streho, temeljno ploščo in pod, izolirali so tla, zamenjali okna in za njim postavili drvarnico. Podobo, ki jo je dobil ob zadnji prenovi, ima bivak še danes.

V soboto, 7. julija 2018 je AO Tržič obeležil 70-letnico Bivaka v Storžiču. Praznovanja na bivaku se je udeležilo 41 članov odseka skupaj s člani mešanega pevskega zbora Ignacij Hladnik iz Tržiča, ki so po kratkem govoru in pozdravu načelnika Jerneja Kuharja tudi zapeli in praznovanju obletnice dodali slovesno noto. Sledil je skupni vzpon na vrh Storžiča, popoldne pa je Slavko Rožič v Domu pod Storžičem pripravil predavanje s fotografijami o gradnji in zgodovini bivaka. Ob okroglem jubileju je AO Tržič izdal tudi spominsko značko v omejeni seriji 70 kosov.

 

zbrala in zapisala Alenka Bevčič