Zgodovina tržiškega alpinizma

HomeZgodovina tržiškega alpinizma

Alpinizem v Tržiču je dobil svoje temelje leta 1938, to je prav ob 30-letnici podružnice Slovenskega planinskega društva v Tržiču. Pobudo za ustanovitev plezalnega odseka je dala pravzaprav velika smučarska nesreča pod Škarjevim robom na Storžiču. Številne reševalne ekipe z Jesenic in iz bivše jugoslovanske vojske so zanetile željo tudi pri tržiških planincih in smučarjih, da bi imeli svojo lastno reševalno ekipo, lastno gorsko reševalno službo in sposobne plezalce – alpiniste. V zapisniku podružnice SPD Tržič na občnem zboru dne 14. januarja leta 1939 je omenjeno, da so plezalci skupaj z reševalnim odsekom pričeli z vajami pod Storžičem in da bo v naslednjem letu organiziralo prvi zimski plezalno-reševalni tečaj. Tega so se udeležili: Ausser, Debevc, Nadislav Salberger, Cingerli, Rok Kramar, Slapar, Jože Radon in Jože Jagodic. Tečaj je uspel ter je spodbudil tudi mlajše planince.

V poletju 1940 so preplezali tržiški plezalci prvenstvene plezalne smeri v severni steni  Storžiča. Tako so 9. junija 1940 preplezali plezalci Ausser, Nadislav Salberger, Cingerli in Slapar smer po desni grapi do današnjega bivaka in nato desno po pragovih na vrh nad Žrelom. Druga naveza, ki so jo sestavljali Rok Kramar, Jože Jagodic, Dolenc in Nadislav Salberger, je preplezala 16. junija levo grapo od današnjega bivaka in po njej na vrh Storžiča (takrat bivaka še ni bilo – danes se imenuje ta smer »Kramarjeva smer« po takratnem plezalcu Roku Kramarju, ki je med NOB padel kot kurir v Spodnjem Lomu). Poleg zimskih dostopov na Storžič so ti plezalci obiskovali pozimi tudi vrhove Kamniških planin. Tisto leto so se plezalci pod Salbergerjevim vodstvom spustili v podzemno jamo pod Škarjevim robom. Ker niso imeli daljših vrvi, so prišli le 60 m globoko. Tudi pozneje so jamo večkrat obiskali, vendar niso prišli nikoli dlje, ker jo spodaj popolnoma zakrivata sneg in led.

 V letu 1941 je prevzel vodstvo plezalnega odseka Jože Radon. To leto so se tržiški plezalci že udeležili meddruštvenega tečaja za reševanje in zimsko alpinistiko na Črni prsti, ki ga je vodil Joža Čop z jeseniškimi reševalci Moretom, Zupančičem in drugimi. Tečaj so z uspehom končali Nadislav Salberger, Jože Radon, Avgust Primožič in Stanko Poljanšek. Tudi v tem letu so plezalci opravili več prvenstvenih vzponov, med njimi desno od Žrela po grapi navzgor z izstopom na vrhu desno od Žrela v Storžiču. Plezali so Salberger, Cankar in T. Oblak.

Omembe vredno je navesti tudi nekatera druga imena planincev, ki so stopali mimo markiranih poti ter risali še danes neznane prvenstvene plezalne poti po severni steni Košute, Srednjega vrha, Mož na Zelenici itd. To so bili razni ilegalni kurirji takrat prepovedane KPJ. Med njimi je najbolj znan Andrej Stegnar. V pogovoru z njim se je dalo ugotoviti, da je naredil vrsto prvenstvenih pristopov na vrh Košute, Kladiva, srednjega vrha itd. Pot, ki se vije iz Anževega prelaza na Korošici na Veliki vrh Košute, je bila izpeljana prav po Stegnarjevi zamisli ter jo je tudi pomagal sam delati. Pot je še danes zelo težka in nevarna v spodnjem delu. Zavarovana je na več mestih z žico in klini.

Vojna vihra je planinsko udejstvovanje prekinila. Mnogo plezalcev je našlo nadaljnjo pot v partizanih, mnogo, žal premnogo jih je za vedno ostalo v gorah. Častno so izpolnili svoje poslanstvo, ljubezen do gora in domovine je premagalo strah. Tako je leta 1945 ostalo le nekaj plezalcev, vojna jih je pobrala več kot polovico. Preostalo ekipo plezalcev je postavilo pred veliko nalogo obnove. Od planinskega doma na Kofcah, koče pod Storžičem, zavetišča v Gozdu so ostala pogorišča. Vrvi in kladiva so zamenjale lopate.

Plezalni odsek zaživi šele leta 1946. Prvi načelnik je postal Mirko Mežek. V plezalni odsek se vključijo mladi planinci, ki prično uresničevati dolgoletno željo starejših plezalcev. Prične se gradnja bivaka v ostenju Storžiča. Z neizmerno požrtvovalnostjo je bivak zrastel do strehe. Med gradnjo so se plezalci  urili v plezalni tehniki, saj je dostop do bivaka že kar lepa plezalna tura. Nato prevzame vodstvo odseka Marijan Perko. Glede na velike naloge pri obnovi planinskih domov, drugje kot v Storžiču niso plezali, zato so jih Ljubljančani imeli za »šodrovce«. Prav šaljivo pa je povedal tudi Joža Čop: «Naj kar trobijo tisto o »šodru«, če boste Storžič »znucal«, ga pa kar okol obrnite, pa bo spet dober.«

Tedaj so v Sloveniji obstajali alpinistični odseki Ljubljana, Jesenice, Kranj, Kamnik, Maribor, Celje in Tržič, ki je štel 26 članov. V letu 1947 se odsek poveča na 30 članov in s tem letom pričnejo plezati v Kamniških in Julijskih Alpah.  Zaletel in Peharc preplezata Mladinsko v Storžiču, Križaj in Krmelj pa Črni raz v severni steni Storžiča.

Leta 1948 je bila otvoritev »Bivaka v ostenju Storžiča«. Ob slavnostnem govoru je veteran in graditelj bivakov v Julijskih Alpah Drago Korenini navdušeno čestital k uspehu tržiškim alpinistom s predlogom, da se bivak vključi v vrsto ostalih bivakov in dobi ime »Števila IV«. Na Jesenicah naj bi za to Koreninija tako nahrulili, da se je premislil in bivak na Rušju pod Stenarjem krstil za »četvorko«. Tako je naš bivak ostal brez številke in le z imenom »Bivak v Storžiču«.

Leto 1949 je bilo leto tragedije v Storžiču, kjer sta se v vzhodnem grebenu smrtno ponesrečila Edi Perko in Jože Cankar. Nesreča je močno odjeknila med planinci, ni pa zavrla poleta alpinističnega odseka; prav nasprotno, vrste alpinistov so se še pomnožile.  Izvedenih je bilo 452 plezalnih vzponov v Kamniških in Julijskih Alpah, od teh 11 prvenstvenih v Storžiču in Travniku. Alpinistični odsek je organiziral tudi prvi alpinistični smuk s Škarjevega roba ter ga imenoval po alpinistu Kramarju – »Kramarjev smuk«. Značilnosti tega smuka naj bi bili posamezni odseki, v katerih je padec prepovedan. Poudarek tekmovanja je bil predvsem na varni in zanesljivi vožnji, pozornostjo pred nevarnostjo plazov itd. Na splošno je bil AO zelo dejaven, tako da so tržiške plezalce poznali že vsi alpinisti širom po Sloveniji. Takrat še ni bilo avtomobilov ter so se prevažali v hribe v glavnem z vlakom. Kdor je imel bicikel, ta je bil že nekaj boljšega, najvišji standard je takrat imel Dr. Avčin, ki je zmogel že motor, ki so ga v Vratih gledali kot deveto čudo. Dr. Avčin kot svetovni popotnik je seveda imel vedno kaj novega, »ekstravegantnega«, kakšno svojevrstno alpinistično opremo, lovsko opremo in podobno.

Odsek je tega leta tudi pripomogel do spomenika Mirana Cizelja, predvojnega člana AO Maribor. Postavljen je pod nekdanjo Lipovčevo bajto v Martuljku. Miran Cizelj je padel kot partizan v vasici Vetrno nad Križami pri Tržiču. Ležal je ranjen v eni izmed hiš, ko so hišo obkolili  Nemci. Ko je izstrelil naboje proti Nemcem, si je poslednjega prihranil zase.

Tržiški plezalci so tudi v tem letu plezali vse težje klasične smeri v Triglavu, Travniku, Špiku, Jalovcu in Ojstrici. V Storžiču je preplezan vzhodni raz, direktna smer Črnega grabna, zapadna stena Storžiča.

V letu 1950 je bilo opravljenih 263 plezalnih vzponov, od tega 8 prvenstvenih v Storžiču, Travniku, Lepih špicah, Loški steni v Trenti in Vodnikovem Vršacu in Jalovcu (Perko, Štefe, Zaletel, Lončar). V tem letu je načelstvo AO prevzel Franci Primožič, kasneje pa Anton Costi. 10. januarja naveza Marijan Perko, Vavpotič in Kočevar speljejo prvenstveni vzpon po severni steni Kočne, istega leta Kočevar in Perko še v zapadni steni Prisojnika, ki jo posvetita v spomin smrtno ponesrečenemu alpinistu in pisatelju Ivanu Bučerju.

Leta 1951  načelstvo odseka prevzame Drago Štefe. Perko, Radonov Jurček, brat Nejč, Mehle in Križnar preplezajo 8 prvenstvenih smeri v ostenjih Krna, Batognice, Storžiča, Vodnikovega Vršaca, Trentarskega Pelca, Vogla ter Vrha za steno v Martuljku. Marijan Perko in Kočevar se udeležita prve alpinistične odprave PZS v Francijo, preplezata klasično smer Brenve na vrh Mont Blanca.

V poletju 1956 je odsek organiziral odpravo v pogorje Prenja v Bosni in Hercegovini. Preplezali so vse večje vrhove ter preplezali 6 novih smeri.  Leta 1956-1958 je bil načelnik Jurij Radon.  Odsek organizira AO odpravo v Lienške Dolomite.

 V letu 1960 prevzame načelstvo Tonček Kralj. Tega leta se dr. Robič udeleži odprave na Trisul. Naslednje leto prevzame načelstvo Alojz Bergant. Z vzponi pričnejo imena kot so Marijan Srečnik, Slavi Rožič, Viko Rožič, Miro Rožič, Riko Salberger.  Leta 1966 je nesrečno, ponesreči se Miro Rožič pri zimskem vzponu na Storžič.

 

povzeto in prirejeno po PV 1968