Čeprav je bil ravno petek 13. se je dan začel odlično. V večni dilemi kaj vzeti s seboj, sem prejšnji večer napokala nahrbtnik, katerega sem ob prihodu Jerneja morala ponovno prepakirati. Doma pustim nekaj odvečnih stvari in hitro sva se peljala proti Tržiču, kjer sva pobrala še Urha. Potem pa slabe tri ure vožnje in že smo bili na našem izhodišču.
Okoli 15:20 ure se začnemo vzpenjati s parkirišča Franz – Josefs (2369 m) do koče Oberwalderhütte. Med potjo imamo cel čas čudovit pogled na Großglockner ob katerem nam Janez razkaže različne dostope na vrh in okoliške gore. Pogovor nanese tudi na to, do kam je včasih segal ledenik in kje so pot začenjali včasih. Ja, res je toplo, kar ne kaže samo taljenje ledenika, ampak tudi to, da smo dostopali vsi v kratkih kačah in majicah. Po dobri uri in pol smo preko snežišč, potokov in »ferate« prišli do koče. Pri Oberwalderhütte (2973 m), nas že čakajo nasmejani Milan, oba Gašperja in Mitja. Zunaj se ob debati naužijemo malo sonca, potem pa ob 18:00 večerja. V koči je bilo na ta dan okoli 150 ljudi, osebje neverjetno prijazno in hrana res odlična. Napokali smo se reber in pečnega riža, zatem pa je sledil prikaz ledeniške tehnike. Naučili smo kako se navezati v ledeniško navezo, se gibati v navezi in postopka reševanja ob padcu v razpoko. Po koncu vaje je sonce že počasi zahajalo za Johannisberg. Großglockner in okoliški vrhovi so bili vsi obarvani v čudovito sončno zlato barvo in to je bil znak, da smo pospravili opremo in se odpravili v toplo jedilnico na zasluženo pijačo. Sledil je krajši brifing o načrtovani turi na Großes Wiesbachhorn, ter sproščen pogovor o vseh ledeniških dogodivščinah izkušenejših alpinistov.
Naslednje jutro smo se zbudili ob ne tako rani uri. Razlog za to je bila zelo polna koča in zajtrk šele ob 6:00. Ob 6:50 smo vsi zbrani pred kočo in pripravljeni na odhod, kljub pozni uri štartali med prvimi. Naša pot se je začela z vzponom preko južnega ledenika Bockkar na Bockkarscharte (2996 m) od tam pa preko severnega ledenika Bockkar na sedlo Keilscharte (3187 m). Nadaljevali smo s prečenjem zahodnega in vzhodnega ledenika Bärenkopf do sedla Gruberscharte (3073 m), kjer je pri bivaku sledil počitek. Po tem, ko smo vsi »firbci« pogledali bivak, ki lahko akomodira osem ljudi smo se zagnali naprej navkreber in po grebenu na naš prvi vrh Klockerin (3422 m).
Sledil je strem spust, katerega smo nekateri delno opravili kar z dričanjem, pri čemur nam je cepin dobro služil za nadzorovanje hitrosti. Noge so nas po južnem snegu nesle preko ledenika Bratschenkopf na sedlo Bratschenkopfscharte (3378 m). Potem pa se je pot spet postavila pokonci. Med vzponom, me je ob občudovanju razgleda prehitel jezik in moj »saj gremo lepo počasi«, me je kmalu stal sape. Spredaj je Urh hitro pospešil tempo in že smo stali na vrhu Hinterer Bratschenkopf (3413 m). Janez je med počitkom pod križem vzel vpisno knjižico in povadil imena vseh tečajnikov z vpisom v knjigo. Napojeni in okrepčani z bari smo nadaljevali spust na sedlo Wielingerscharte (3228 m).
Zatem smo še zadnjič zagrizli kolena z vzponom na načrtovanj vrh. Na ciljni »ravnini« ki je bila ker strma, so nas ujeli trije avstrijski sotrpini, ki pa so svojo pot začeli v koči Heinrich Schwaiger tik pod Großes Wiesbachhorn (3564 m). Po kratkem pogovoru smo slišali, da našo pot le redko kdo še prehodi, zaradi manjše količine snega in odjuge, ki nekoliko oteži hojo. Ne vejo kaj zamujajo! Na vrhu smo po približno 9km ustavili ure okoli 12:20. Pod križem je malo prostora, ravno prav za »parkiranje« naših ritk. Zaradi vetrovnih razmer smo si, vsi pregreti od hoje, po hitrem postopku nadeli puhovke. Sendvič, voda, skupinska `fotka´ in že smo se spuščali po snegu nazaj na sedlo.
Našo gaz, je sonce v kratkem času že do dobra stopil. Milan, ki je večino časa hodil na čelu naše četice, naprej spusti »tamlade« fante. Pot nazaj pa enaka, vse strme spuste smo tokrat morali opraviti v obratni smeri. Kmalu smo bili nazaj na Bratschenkopfscharte, ker smo se odločali med potjo nazaj na vrh grebena ali pa prečenjem pod grebenom. Milan, Gašper in Urh so pogumno zakorakali navzdol. Ostali pa smo se cikcak podali navkreber. Istočasno smo prispeli na vrh grebena. Ob zasluženem počitku smo pojedli še zadnje bare. Fantje pa so razložili kako preplezali pobočje spodaj.
Podamo se na pot do bivaka od koder smo dokaj hitro prišli pod zadnji klanec pod kočo. Potem pa smo že zagledali kočo, do katere nas je ločil le še kratek spust. Pred kočo se po 10 urah hoje, 1792 višincih in 18 km južnega snega, drsečega kamenja ter čudovitih razgledov, usedemo na popoldansko sonce. Misli ob koncu pa, čudovita tura v izjemni družbi, ki je ne bi želela zamuditi.
Po slabi uri počitka na soncu, se ob 18:00 odpravimo na večerjo. Potem pa hitro osvežitev, ta pogumni so se stuširali kar s hladno vodo, drugi pa smo odšteli kakšen evro in se namakali pod vročim tušem. Ob 20:30 smo se zbrali v predavalnici in uživali v Urhovi predstavitvi Patagonije.
Naslednje jutro smo v miru pozajtrkovali, spakirali nahrbtnike in se odpravili po poti navzdol. Takoj pod »ferato« se ustavimo na jeziku ledenika in se razdelimo v naveze. Sledila je vaja reševanja padlega iz ledeniške razpoke. Delo vsake dvojice je preverjal eden izmed inštruktorjev. Nataknemo dereze, pripravimo cepine in se navežemo v naveze. V navezi sem kot prva hodila z Jernejam. Kar naenkrat se vrv popolnoma zategne in že me je vleklo po snegu. Kar nekaj metrov je trajalo preden sem se uspela ustaviti. Med izdelovanjem sidrišča se mi noge počasi začnejo tresti, pod težo, ki me vleče ne uspem pripeti vrvi v sidrišče. Vozel mi je, kljub Machardu, zaradi sile padca potegnilo v matičarko in ne moram je odpreti. Janez, ki je vse nadzoroval predlaga, da uporabim dodatno vponko. Končno vpnem in do konca izpeljem reševalni manever, z dodatnim švicarskim škripcem seveda. Nato navezo obrneva, kljub temu, da Jerneju nisem prizanašala in sem se s polno težo upirala v sneg je nekoliko lažje izvedel reševanje.
Po vaji pospravimo vso opremo, zvijem vrv in si ga skupaj z `gojzari´ pripnem na nahrbtnik. Podamo se proti naši izhodiščni točki. Z Urhom sva izbrala pot po drugi strani ledeniške reke. Mimo luštne stene, kjer sva odložila nahrbtnik in na hitro malo poplezala. Zatem sva našla del, kjer sva lahko reko prečila. Na drugi strani reke naju na poti že čaka Jernej. Skupaj se podamo skozi tunele in že smo na parkirišču.
Ob koncu smo se vsi v en glas strinjali, da je bil izjemen vikend, napolnjen s pridobivanjem novega znanja, super družbo in top turo. Kaj več bi človek želel od vikenda. Če te ni bilo, si manjkal!
P.S. Drugič ne pozabimo spakirati še rokavčkov.
Člani ture: Urh Primožič, Gašper Rožič, Janez Primožič, Mitja Sajovic, Milan Meglič, Gašper Gros, Jernej Rožanski