Kljub Gašperjevem (ČAO) prenatrpanem plezalnem urniku sva uspela uskladiti termin za skupno turo. Ker je treba preplezati čim več smeri v Mojstrovkah dokler je parkiranje na Vršiču še zastonj, izbereva staro klasično Smer Debelakove (IV+/IV). Ob 7h parkirava na Vršiču, vrhovi pa so še v megli. Čez Vratca in čez več manjših snežišč pod NŠG do sedlca pod Slemenom. Ker se pustim vodit, z Gašperjem skoraj nadaljujeva proti Tamarju, na kar ga opozorim, da morava zaviti na pot PP (Planica-Pokljuka). Dostop mu nikakor ni ustrezal in je čez nekaj sto metrov zopet hotel zaviti v lažji svet. Moram priznati, da ozka zelo izpostavljena gruščnata pot tudi meni ni bila prijetna.
V zatrepu pod glavno steno je še veliko snežišče zato sva čezenj nadaljevala z derezami in cepinom. Megla se končno razkadi in uzreva celotno steno. Če je Gašper prej imel težavo z orientacijo sem tokrat jaz bolj izgubljeno gledal v skice in steno. Ker je pod originalnim vstopom snežišče začneva bolj levo in prečiva desno do prvega kamina. Od tu naprej je smer dobro opremljena s klini ki služijo tudi za orientacijo, pot pa sledi logičnim prehodom. Na najino začudenje so skoraj vsi štanti opremljeni tudi s prusikom za abzajl, kar dodatno olajša njihovo iskanje. Še posebej kadar je ta živo rdeč. Edinkrat ko sva imela težavo z orientacijo, je bil najtežji raztežaj (IV+), pa še to zato ker je me je Gašper s štanta za ovinkom usmerjal po skici. Na skici je vrisana votlina levo od stebra, desno pa smer. Sicer je bilo v detajlu nad mano več kot deset klinov. Ampak sem se šel vseeno okrog stebra prepričat, da ne bova zašla. Na srečo je za stebrom gladka navpična stena za katero mi je bilo takoj jasno, da smer ne poteka po njej. Tako se vrnem okrog stebra in zagrizem v detajl. Ker imam več frikovskih kot alpinističnih izkušenj, bi jaz detajl ocenil vsaj za pol ocene več. V smeri se izmenjujejo raztežaji v dobri kompaktni skali in deli kjer težko zaupaš kateremu koli oprimku, kar dodatno začini plezanje. Zadnji raztežaji so najlepši, kjer po dovolj kompaktni skali poplezavaš vse so roba stene, kjer se končno pogrejeva na soncu.
Sestopiva po poti, kjer naju presenetita še dve snežišči, ki pa se ju da obiti s poplezavanjem ob robni zevi.
Kljub čudovitemu dnevu in visokim temperaturam, ki že vabijo v severne stene, sva videla in slišala samo še navezo v Kovinarski.
      |
Plezala Gašper Stopar (ČAO) in Mark Stanojević (AO Tržič)