Dobro Kot Vedno v Vedno Dobrem Vzdušju = DKV v VDV

Pogled na jutranjo meglo pri sončnem vzhodu pod steno, se je razjasnil v pičlih dveh minutah. Sonce pa je pod trenutnim kotom najdaljših dni za nekaj minut romantično obsijalo severno stran. Bojazen, da naju bo zapeklo, se je uresničila šele pri izstopu.

Zaradi opremljenosti smeri, razen volje, drugega klin(ca) nisva potrebovala. Vzajemna tekma za petice nama je povzročala trenje vrvi. Vseeno sva kljub rednemu izkoristku polne dolžine, oba prišla na svoj račun. Le tista votlina je prišla prezgodaj. Zgledno sva se varovala vse do konca. Tako sva ostala navezana vse do 60m dolgega spusta po travnatem pobočju VDV. Štrik se je med rož’cami dolw’n t’ko ‘lpo poglihou, de še n’kol ni bil t’ko ‘lpo zložen. Sledil je prijeten sestop na avtopilota po triglavski »Dober Dan« transverzali. Vmes so naju prehiteli celo trije Gorski Tekači, pa sva jih do Vodnika že ujela. Čez bohinjska vratca, si pa niso več upal 😉

Dan za prste obliznit sva zaključila precej prezgodaj in prišla do avta štirinajst do štirinajst. Drgač ura za zjokat, če gledaš tele hribe okol sebe. Čvov’k kr gleda, kva b’ dons še uhka. Soplezalec je ob tresljajih makadamske ceste zaspal, tako da bo Debela peč ostala na zalogi, ki je večno prekletstvo, vedno daljše liste.