Minilo bo pet let, kar je odšel Filip Bence – “Ta Črn” iz Doline

Čez nekaj dni bo minilo pet let, kar se iz severne stene Storžiča ni vrnil Filip Bence. Tistega 2009 leta je, nad vrata hiše Dolina 1, na Jamah s kredo, pred praznikom sv. treh kraljev, zapisal njihove začetnice 20+G+M+B+09. Ta zapis je še vedno “živ”, tako kot je tudi Filip še vedno po svoje prisoten v mojih in mnogih drugih spominih.

Danes sem se v Dolino 1 odpravil z makro objektivom. Da najdem kakšen detajl v Dovžanovi soteski, ki je bila, roko na srce, najprej slavna v tujini, že med obema svetovnima vojnama, in šele kasneje doma. Zaradi fosilnih ostalin, bogatih zgodnje karbonskih in spodnje permskih kamnin, starih od 231 do 302 milijona let !

Filipov dom je bil v hiši na Jamah, obkroženim s kremenovim konglomeratom, eno najtrših sedimentnih kamnin v Sloveniji. Skalni bloki se že tisočletja trgajo z Borove peči in v soteski ustvarjajo slapišča. Najtrši sedimentni kamnini je bil, po svoje, podoben in neuklonljiv tudi prijatelj Filip.

O njemu je tržiški zdravnik, Iztok dr. Tomazin zapisal; “Bil je velik gornik in poseben človek, alpinistična legenda z več presežniki, eden najboljših solo plezalcev, med najbolj močnimi in vztrajnimi alpinisti svoje generacije, Slovenec z verjetno največjim številom alpinističnih vzponov, najboljši poznavalec severne stene Storžiča in sten nad Belopeškimi jezeri, dolgoletni gorski reševalec, inštruktor in tudi hribovski poet. Njegovi angeli varuhi, prekaljeni, mogoče tudi izčrpani v desetletjih zahtevnih, nevarnih vzponov in sestopov, so danes odpovedali…Ali pa je preprosto prišel čas za druge, drugačne višave in globine,” je takrat zapisal njegov prijatelj, zdravnik in tudi soplezalec, Iztok Tomazin.

Filip, ki je imel 4440 alpinističnih vzponov daljših od 100 metrov, od tega 180 prvenstvenih smeri, me je pred leti navezal na vrv in me varno popeljal čez severno steno Storžiča, po “Kramarci”, na vrh njegove gore, kjer je začel alpinistično kariero pri sedemnajstih letih. In jo tudi tragično končal še ne pred 59 rojstnim dnevom.

Bil je član enajstih alpinističnih odprav, a je bil le na enem od osemtisočakov. Leta 1989 na Šiša Pangmi. O vsaki odpravi je napisal dnevnik in še vsaj toliko zvezkov je imel popisanih o vseh drugih alpinističnih in gorsko reševalnih doživetjih in preživetjih.

Pod vznožjem njemu najljubše gore so potresli njegove ostanke. Hiša, Dolina 1 je zdaj prazna. Ne ve se, kje so končali vsi njegovi dnevniki. Zdravnik Tomazin si je želel, da bi Filipove priložnostne pesniške zapise izdali v knjigi. A to trenutno ni mogoče.

Mogoče se bo pa kdo spomnil, kje so vsi ti Filipovi pisni “zakladi” ?

Ker je bil samosvoj, zahteven, kritičen in brez dlake na jeziku, je zagotovo zapisal tudi svoja videnja slovenskega alpinizma, za katerega je dobesedno živel do zadnjega diha.Preden ga je plaz tretjega aprila leta 2009 ubil.

tekst in fotografije: Mirko Kunšič

Previous Post

Gamsov drek v vzhodni steni Begunjščice

Next Post

V ledu in Kladivu

Dodaj odgovor