Letos, 8. julija je minilo 30 let od naše prve alpinistične odprave v KARAKORUM.Na alpinističnem odseku Tržič smo večkrat razmišljali o samostojni odpravi v tuja gorstva. Zavedali smo se, da taka odprava uspe samo, če je dobro organizirana in da ima dovolj finančnih sredstev. Načrtovali smo jo za leto 1978, ko je PD-Tržič slavilo 70 letnico, AO pa 40 letnico svojega obstoja in delovanja. Na sestanku odprave februarja 1976 smo se z alpinističnim odsekom Akademik iz Ljubljane sporazumeli, da predlagamo komisiji za odprave v tuja gorsta pri Planinski zvezi Slovenije skupno odpravo v KARAKORUM. Dalj časa smo zbirali podatke in na osnovi teh in realnega načrta je komisija za odprave pri PZS sprejela v svoj program za leto 1977 tudi našo odpravo.Odprava ni bila zaprtega tipa, k sodelovanju smo povabili tudi alpiniste s kvalitetnimi vzponi iz Kranja in Matice, s katerimi smo se poznali iz prejšnjih odprav in skupnih plezanj.
Gashembrum I Hidden Peak 8068m z jugozahodnim grebenom in južnim ledenikom
foto: Janez Lončar – Šodr
V začetku aprila 1976 smo zaprosili pakistansko vlado za uradno dovoljenje za vzpon na GASHERBRUM I. Leta 1975 so pakistanske oblasti po večletni zapori zaradi vojne z Indijo (Kašmir) to zanimivo področje, v katerem je kar pet osemtisočakov spet odprle in odprave so začele v teh gorah dosegati pomembne uspehe.
Karakorum leži na ozemljih Indije, Pakistana in Tibeta v dolžini 900km in širini 100km. Glavni pristop do najvišjih gora kot so Chogori (K2) 8611m, Gashembrumi, Broad Peak, Chogolisa, Mustagh Tower je po 62 km dolgem ledeniku Baltoro s površino 755 kvadratnih kilometrov.Pakistanske oblasti so z izdajo dovoljenja odlašale več mesecev. Med tem časom ko smo nestrpno čakali na odgovor, pa so nam kar trikrat spremenili pogoje ter zahteve, ki jih mora odprava izpolnjevati. Dovoljenja pa ni in ni bilo. 3. marca smo ga končno le dobili, tako da smo do odhoda imeli slaba dva meseca za zbiranje denarja, nabave hrane ter opreme. V zadnjem trenutku je priskočila na pomoč tudi komisija za odprave, več delovnih organizacij in seveda matična društva.
V sestavi ekipe je prišlo v času dela in priprave do velikih sprememb zaradi finančnih in osebnih problemov, tako da je bil sestav ekipe ob odhodu iz Tržiča naslednji: Filip Bence, Borut Bergant, Janez Lončar-vodja odprave iz AO-Tržič; Andrej Štremfelj, Nejc Zaplotnik iz AO-Kranj; Franc Čanžek iz AO-Celje; Drago Bregar iz AO-Železničar; Dr. Martin Košak-PD Matica in šofer Marinko Pintar-PD Nova Gorica.
V načrtu smo imeli predviden avijonski prevoz, vendar pa je to zaradi pomankanja financ odpadlo. Odločili smo se za prevoz opreme in hrane s tovornjakom, ki ga je dal na razpolago avtoprevoznik Marinko, za osebni prevoz pa smo si sposodili kombi. Naše potovanje je iz Tržiča preko Bolgarije, Turčije, Irana, Afganistana do Pakistana trajalo 11 dni, seveda ne brez posebnih, lepih, včasih tudi močnih doživetij. Na pakistanski meji nas je pričakal Marko Čibej, inženir Hidromontaže iz Maribora z vsemi potrebnimi uvoznimi dovoljenji, ki jih je uspel dobiti na dan našega prihoda. Na vse kasnejše komplikacije pakistanske administracije se to sliši neverjetno. V Tarbeli Dam Colony , so nas nadušeno prisrčno sprejeli delavci Mariborske Hidromontaže, ki so opravljali še zadnja dela, takrat na največjem zemeljskem jezu na reki Indus. S Hidromontažo smo že dalj časa imeli stike in že med pripravami so nam ponudili pomoč. Takrat so nam omogočili bivanje ter hrane v njihovi koloniji, prispevali za nakup hrane, kar je pri naših skromni finančni situaciji prišlo še kako prav.
V Rawalpindiju in Islambadu nas je čakalo veliko dela, spopad z njihovo birokracijo, ki je trajal osemnajst dni, vse do odhoda v Skardu. Pri teh težavah in problemih nam je bila v veliko pomoč družina Čibej.
Na ministrstvu za turizem in odprave so komplicirali, da bolj niso mogli, novih vzrokov zadrževanja odprave jim ni in ni manjkalo in zadeva se je vkljub pomoči naše ambasade vlekla v neskončnost.
Odprava se je povečala na 13 članov. Spremljal jo je zvezni oficir Irfan B. Halder, vodja nosačev in kuhar Gullam Mohamed, Marko Čibej s sinom. Njuna pomoč je bila dobrodošla, ker sta imela nekaj izkušenj iz potovanj po Swatu in Gilgitu.5. junija smo leteli v Skardu, izhodiščno točko ekspedicij. Sam polet s Fokkerjem je bil čudovit, z lepimi razgledi, predvsem na osemtisočak Nanga Parbat in Rakaposhi. Dva dneva sta minila, da smo preko lokalnih oblasti najeli sto nosačev, kupili hrano zanje in uredili vse v zvezi s traktorskim prevozom do 46 milj oddaljenega kraja Bola, odkoder smo pričeli s pristopom do baznega taborišča. Tovorov z opremo in hrano je bilo veliko, na srečo smo 800 kg moke kupili v zadnji vasi Askole, odkoder je do baze še 9 dni hoje. Prevoz s traktorji ni bil najbolj prijeten, sedeli smo na kupih tovora, obupno nas je premetavalo, požirali smo velike količine prahu in končno smo se po osemurnem ¨trpljenju¨ oddahnili. Naslednji dan smo razdelili nosačem vrvi za nošnjo tovora, hrano, copate, nogavice in ledna očala. To je oprema kot jo določajo predpisi. Od 9. do 22. junija je trajala pristopna pot do vznožja naše gore. Nosaške etape niso dolge, a za nosače s 25 kg na hrbtu kar dovolj naporne. V zadnji vasi Askoli na okrog 3100m višine smo imeli poleg ostalih dogodivščin tudi nosaški štrajk, nosači so zahtevali dva dodatna dneva hoje do baznega tabora. Precej pozno proti večeru smo se s posredovanjem zveznega oficirja le sporazumeli za devet dni, s tem da jim ob prihodu v bazo plačamo še dva dodatna nosaška dneva. Po štirinajstih dnevih hoje, po pustih in slikovitih dolinah pod visokimi gorami, doživetij z nosači, čeprav večkrat tudi lačni in žejni, mrzlem spanju na ledu na predrtih blazinah smo 22. junija zdravi, veseli in polni upanja dosegli prostor baznega taborišča na ledeniku Abruzzi. Problemov z doseženo višino 5100m nismo imeli, ker se pristopna pot do vznožja naše gore vzpenja postopoma brez posebno velikih višinski razlik, za to smo bili že delno aklimatizirani. Še isti dan smo postavili šotore baznega taborišča, si uredili kuhinjo, skladišče opreme ter hrane, izplačali in odslovili nosače ter se pripravili za vzpone. Zavedali smo se, da bo potrebno veliko garanja. Že doma načrtovana prvenstvena smer po JZ grebenu nam je ustrezala. Vreme je bilo čudovito lepo, zato nismo izgubljali časa. Naslednji dan smo se vzpenjali po desni strani južnega Gashebrumskega ledenika, postavili in opremili šotora tabora št. 1 na višini 5400m pod jugozahodnim grebenom. Pot je bila nevarna po divje razčlenjenem ledeniku, grozljivo visečimi seraki, čez še s snegom pokrite globoke razpoke.
Za vzpone smo se razdelili v tri skupine, ki so naslednje dni ločeno delovale, se izmenjavale in v določenem redu držale nepretrgano verigo vzponov, napenjanja fiksnih vrvi, postavljanju ter opremljanju višinskih taborišč, vse do takrat dokler se Nejc in Andrej nista vrnila z vrha. Vreme je držalo z nami, in to nam je dajalo polet, garali smo da je bilo veselje, delali eden za drugega, vsi za našo stvar. Pet dni smo potrebovali za postavitev tabora št. 2 na višini 6200m, štiri dni do taborišča št. 3 na višini 6750m ter pet dni za postavitev zadnjega tabora št. 4 na višini 7500m. Nevarnosti ni manjkalo, najbolj kritičen je bil vzpon do tabora št. 3 zaradi kložastih plazov. Tudi Nejc in Andrej sta imela pri vzponu na vrh poleg slabega vremena tudi kložaste odseke. 8. julija ob dvanajsti uri in petnajst minut je bil vrh naš in to po povsem novi prvenstveni smeri. Še isti dan se je vreme hitro spreobrnilo. Zaradi vremenskega preobrata in izčrpanosti moštva nismo mogli nadaljevati naših vzponov. Zdravstveno stanje članov ni bilo najboljše. Pri povratku iz gore so trije dobili v megli hudo vnetje oči in snežno slepoto, dva sta imela vnetje grla. Drago je kljub temu sam vztrajal in čakal na boljše vreme v taboru številka štiri. Vendar se je vreme samo še slabšalo.
V višinskih taborih je bila ob odhodu navez puščena skoraj vsa oprema. Ni bilo sicer nobene nade, da je Drago preživel, vendar smo se oklepali vseh mogočnih varljivih upov. Gora je ostala še 10 dni zavita v snežne meteže in viharje. Zdela se nam je skrivnostna, varljiva, skoraj odbijajoča, saj nam je v svoj ledeni objem za vedno iztrgala dragega prijatelja.
20. julija je prišlo do baze 30 oskolskih nosačev in s težkimi srci smo sestopali po ledeniku Baltoro.Ne da se opisati kakšna sreča in veselje nas je oblilo, ko smo po 35 dneh stopili na mehko s cvetlicami posejano travico na Urdukasu nad ledenikom. To je tam kje se pnejo v modro nebo visoke rjave granitne stene Trango Towerja. Pa kaj, ko nam je ta kratek srečni preblisk zasenčila misel, da enemu od nas ta sreča ni bila dana. V desetih dneh smo bili spet v Skarduju. Zadnji dan v juliju smo poleteli v Rawalpindi (Islamabad) in 6. avgusta odrinili po že znani poti s težkimi srci proti domu.
Od leve proti desni: Dr. Martin Košak, Drago Bregar, Filip Bence – ta črn, sirdar in kuhar Gulla Mohamed, Nejc Zaplotnik, nosač Karin in Borut Bergant – Čita
Čepijo: Janez Lončar – Šodr, Franc Čanžek in Andrej Štremfelj
Zadaj: Sia Kangri 7525m
Foto: Marinko
Janez Lončar-Šodr
