Kdaj točno smo se začeli pogovarjati o plezanju v Ameriki, ni čisto jasno. Moralo je biti lansko jesen, kot ena od idej za počastitev 80. obletnice ustanovitve našega Alpinističnega odseka. Ker ni šlo za tradicionalno odpravo z visokimi cilji, temveč za »plezalni Road Trip« z ogromno improvizacije, smo na koncu sestavili dve navezi, ki si je postavila zelo enostavne cilje: dobro se imeti in čim več plezati. Miha Zupan, Miha Zupin, Jernej Kuhar in Slavc Rožič smo po nekaj spomladanske neodločenosti in mencanja končno odločili in odšli na pot. Odpravica ni imela formalnega vodje, v skupini pa so se neformalno zelo hitro vzpostavile naloge in zadolžitve: tako smo imeli tehničnega, navigatorja, strokovnjaka za divje in druge živali, mentorja, strokovnjaka za prehrano. Zadeva je delovala in odpravo smo uspešno izpeljali in pripeljali do konca.
Na pot smo se odpravili 18. julija 2018. V zgodnjih jutranjih urah smo za ogrevanje porivali društveni avto po parkirišču letališča Marco Polo v Benetkah. Na srečo je kresnil in Janez Štefe se je lahko srečno vrnil domov. Mi pa naprej v Kolumbovo deželo. Ker je Amerika (op.a.: ZDA) velika dežela, smo se tokrat omejili na Colorado in Wyoming, veliki in redko poseljeni deželi ob vznožju Rocky Mountains. Tudi tu se je pisala bogata plezalna zgodovina Amerike z nekaj pomembnimi mejniki, tako za Ameriko kot celotno plezalno srenjo.
Najprej smo imeli dva plezalna dneva za ogrevanje. Boulder Canyon se začne le nekaj minut vožnje izven mesta Boulder in se nadaljuje 15 milj zahodno do Netherlanda. Američani navajajo, da je zgodovina plezanja v kanjonu dolga in bogata. Z njihovega vidika to pomeni, da se je tam začelo plezati v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja. Tu so bile preplezane prve šestice, sedmice in osmice v Ameriki, avtorji ki so postavljali mejnike pa Layton Kor, Pat Amnet, Royal Robins. Skozi kanjon vodi cesta 119, stene pa so posejane levo in desno po bregovih. Nekateri dostopi vodijo čez divjo reko prek tirolskih žičnic, praviloma pa so dostopi kratki. Plezali smo v Castle Rock, Cob Rock in Elephant Rock. Gre za raztežaj ali dva visoke smeri, večinoma »trad« (v smeri se varuješ s premičnimi varovali, friendi, zatiči, zankami), pojavne oblike plezanja pa od plošč, stene in pravilnih poči vseh dimenzij in težav. Plezali smo smeri s težavami od 5.7 do 5.10b. Med njimi sta dve klasiki: Jackson´s Wall Direct (5.9+) in Huston Crak (5.9).
Nato smo se odpravili v Eldorado Canyon, ki se nahaja 10 milj JZ od Boulderja. Popularni »Eldo« je domače plezališče za plezalce iz Boulderja in Denverja, vstop v sicer zasebni kanjon pa je plačljiv. Plezali smo v Bastille Wall in Redgarden Wall ter preplezali skupaj šest smeri. Popularnost ima svojo ceno in v najbolj plezanih smereh se težko izogneš gneči. Tako smo se tudi praktično soočili z etiko ameriškega plezanja, pravili ne-prehitevanja, vljudnostnega čakanja, spodbujanja in sproščenosti. Opravili smo z The Bastille Crack (5.7), West Buttress (5.9), Blind Faith (5.10a) v Bastille. V Redgarden wall smo ponovili The Yellow spur (5.10b) z originalnim vstopom Laytona Kora in smer Ruper (5.8+).
Pred napovedanim slabim vremenom smo se umaknili na sever, v Wyoming. Prvi plezalni cilj je bil Wedauvoo, severno od ceste I 80 med Cheyennom in Laramie-jem. »Voo« je med plezalci poznan predvsem po zanimivih formacijah skale, offwidth (OW, široke poči, kamini) in pravilnih počeh. Gre za 1,5 milijard let stare kamenine, obrušene od vetra in peska, kar se odraža v zaobljenih počeh in gladkih kaminih. Smeri načeloma niso daljše od raztežaja ali dveh. Ocene so resne, plezanje ravno tako. Kot se je slikovito izrazil Miha Zupan, v njih pustiš dušo in toliko energije, kot če bi preplezal Triglavsko steno. Plezali smo v treh stenah in sicer v Mother, Nautilusu in Turttle Rocku. Plezali smo smeri do 5.11c ter našli uro resnice že v kakšnem offwidth-u z oceno 5.7. Spet nas je pregnalo slabo vreme in odpravili smo se proti Hudičevem stolpu na SV Wyominga.
Po dnevu počitka in nekaj nevihtah smo 27. julija splezali na vrh Devils Tower po smeri Durrance (5.8, 5R). V bistvu smo bili najprej razočarani, ker smo pričakovali težje plezanje. Zato sta naslednji dan Miha in Miha splezala El Matadorja (5.10d), midva z Jernejem pa Solerja in El Cracko Diablo (5.9 in 5.8). Ocene so relativne, če znaš dobro »džemati« in hitro nameščati varovanje, smeri niso težke, v nasprotnem primeru pa terjajo precej truda. Midva sva bila nekje vmes in sva v plezanju resnično uživala.
Čas med nevihtami smo si krajšali z obiskom mesta Hullet, ikonografskim mestecem v stilu divjega zahoda, ki premore vsega skupaj 250 duš. V soboto zvečer smo se namenili raziskati nočno življenje v tipičnem ameriškem baru. Izkušnja je bila zanimiva, ponudba piva tudi, le predstavnice nasprotnega spola niso predstavljale naših idealov. Ker je začelo kazati na pretep, smo se umaknili v varno zavetje šotora pod Hudičevim stolpom.
Lahko bi rekel, da je bil naš naslednji cilj plezanje v Needles. Ampak odločitev je bila čisto naključna. Nevihte in slaba napoved za Devils Tower in ker smo nekje slišali, da so tam dobre smeri, se odločimo. Tehnični je »poguglal« kako se pride do tja in že se peljemo proti Južni Dakoti, ki je le nekaj ur vožnje proč. Podajanja v neznano smo se že navadili in v mestu Custer, ki je izhodišče za Igle, hitro najdemo trgovino s plezalno opremo, kupimo vodniček in že taborimo v kampu ob cesti, ki vodi skozi Igle. Tudi tu nismo ušli dežju, zato prvi dan raziskujemo in spotoma splezamo slavno Threading the Needle (5.8, 30m) in še nekaj bližnjih igel. Ker vreme noče sodelovati z nami, se gremo turiste in obiščemo Mt. Rushmoore, v katerega so vklesani štirje ameriški predsedniki, ki so imeli največje zasluge za razvoj ZDA in demokracije. Vsaj tako piše, če je res, pa ne vem.
Naslednji dan je vreme »top«, zato se odpravimo na prečenje Cathedral Spires (5.9, 120m). Splezamo še na tanko, 30m visoko iglo, kjer uspešno izvedemo sinhroni spust po vrvi, kar je precej običajen način spuščanja s težko dostopnih igel, kjer je na vrhu le za dobro rit prostora. V praksi to pomeni, da se plezalca, vsak na svojo stran stolpa, hkrati spuščata po vrvi, ki je zgolj položena čez rob. Trije alpinistični inštruktorji smo se zavedali odmika od stroge slovenske tehnike in neskončnih pravil, s katerimi pa si v tej situaciji ne bi mogli pomagati. Pošteno povedano me je na začetku precej stiskalo pri srcu, ko pa sva bila z Zupanom na tleh in ko sva ugotovila, da je zadeva varna in zabavna, predvsem pa praktična, je strah izginil in zato sta enako ponovila še Zupin in Kuhar. Just for fun ! Za zaključek dneva ponovimo še slavno poč Dakota-Illinosis (5.9), Mihc Zupin še stopnjuje težavnost v poči s težavami 5.10d in zvečer smo složni, da je šlo za »perfect climbing day«. Zadnji dan plezanja v Iglah ob zvokih (beri hrupu) neskončnih procesij ostarelih hipijev in priložnostnih avanturistov na Harleyeh in Indian – motorjih splezamo še na Sandberg Peak (5.10b), slavni Totem Pole (5.10b) in v End Pinu ponovimo problem z oceno 5.11b.
Dober teden pred koncem smo sklenili, da obiščemo še Wind River oziroma Cirque of Towers. Že doma mi je v oči padla Pingora, kje in kako se pride do nje, pa smo odkrivali sproti. Prvi dan smo se vozili cel kup ur in prespali v kanjonu Ten Sleep. Gre za največje športno plezalno središče v Wyomingu, mogoče celo v Ameriki. Malenkost spominja na Dolomite. Trenutno je navrtanih čez 1000 športnih smeri, ampak časa za plezanje nimamo, zato samo raziščemo sceno, v Ten Saloonu jemo najboljši hamburger na Zahodu, spijemo jutranjo kavo pri Dirty Sally in že hitimo naprej proti Wind Riverju. Do Farsona nas je Garminova Micka še uspela pripeljati, nato pa smo se izgubili. Z avtoceste je bil odcep na makadamsko cesto, ki je vodila nekam proti puščavi. Kje so tukaj kakšne gore, pa vodo moramo še dobiti in hrano za na hrib ! Naše težave sta vsaj začasno rešila dva lokalca z velikimi kamioneti, ki sta nas usmerila proti Big Sandy Campgroundu. Po skoraj 50 miljah makadama in prahu se znajdemo na koncu ceste, sredi gozda in skoraj 2600m visoko. Pa kje so gore, pa Pingora, sama gmajna in komarji ! Kašne pol ure potrebujemo, da dojamemo situacijo, pomaga tudi meditacija, nato se organiziramo. S hrano bo šlo na tesno, preklopimo na šparovni program, vodo dobimo v bližnjem Lodgu, motivacije je spet zadosti.
Piše se 2. avgust, ko se z vso plezalno in kamp odpravimo na dostopni marš. Slišali smo že o njem, ampak nismo si uspeli prav predstavljati teh dimenzij. Kaj pa je teh 11 milj, pa to mi v treh urah… Po šestih miljah (cca 10km ) nas tik pred jezerom Big Sandy ujame močna nevihta s sodro. Vsak po svoje vedrimo med drevesi, zavit v astrofolijo sem navdih Mihu Zupanu za zgodbo o v gozdu izgubljenem vesoljčku E.T. ju. Kaj pa sedaj ? Mokri in premraženi bi najraje obrnili. Malo pomaga še čisto naključni ribič, ki strne pogled na vreme z besedami: »It´s going to be a hell tonight«. Tu pride do izraza ekipa. Če eden okleva, drugi premakne. Gremo naprej ! Pot od jezera vodi strmo navzgor proti Jackass pass-u na višini 3500m. Miha in Miha se odločita za lažji cilj in gresta z nama v Pingoro. Kakšnih 20 min pod prelazom, nad jezerom Longsome, postavimo tabor. Komaj skuhamo juho in pogrejemo fižol iz konzerve, že se razbesni neurje. V šotoru, primernem bolj za plažo kot divje Rocky-e, vse refeta, frfota in samo molim, da ne polomi že tako z dagtejpom polepljenih palic. Pozno ponoči neha deževati, piha pa skoraj tako, kot v Patagoniji. Najprej tuljenje v daljavi, nato bum v šotor. Fuck pa plezanje. Ampak že drugič nas reši ekipni duh, ki premaga šibko voljo posameznika.
Vreme se res kmalu stabilizira in po manjši rošadi v navezah smo uspešno preplezali NE Face v Pingori. Še več, izstop smo začinili s tremi raztežaji, t.i. direktnega izstopa in težavami do 5.10a. Sestop z vrha po vzhodni steni je le še rutina, popoldne podremo kamp in se odločimo za sestop do izhodišča pri avtu. Vse besede o 17km sestopu, ki se začne z vzponom na Jackass pass so odveč. Big Sandy v vseh pojavnih oblikah (lake, trail, creek, river) je v naših mislih dobila prispodobo (omiljeno) lahke dame iz Wind Riverja. Na koncu se je vse dobro izšlo, po pravi avanturi se bom do konca življenja spominjal vzpona na Pingoro in o njem težil za šankom vsakomur, ki me bo voljan poslušati.
Po dramatični vrnitvi v civilizacijo do mesta Farson, ko smo po neskončnih makadamskih cestah puščave Big Sandy (oh, spet ta Sandy) z našo Kio Sorento V6 drveli do 100 km/h, smo se odločili, da ponovno obiščemo »Voo-je«, ki so tik ob cesti nazaj proti Coloradu. Splezali smo še nekaj zanimivih poči in offwidth-ov, na sobotni večer obiskali Buckhorn Bar v Laramie-ju, s prijazno kelnarco španskih korenin za šankom, ki smo jo zaradi lažje komunikacije poimenovali Špela, še dvakrat prenočili v šotoru in zaključili naš road trip v Boulderju.
Na poti smo bili tri tedne, od tega smo plezali 17 dni. Nismo lovili rekordov, ne moremo se pohvaliti s 1000m stenami in najtežjimi smermi. Smo pa bogatejši za nove izkušnje in dogodivščine in po odpravi smo še boljši prijatelji. Trad plezanje, poči in čvrst granit se usidrajo v še tako trdo alpinistično dušo. Zato že na poti domov ni manjkalo idej o naslednjih podvigih in verjamem, da bomo imeli še kdaj priložnost potipati ameriški granit. Vsak od nas ima svojo zgodbo in upam, da boste brali, slišali in podoživeli našo zgodbo še s strani obeh Mihov in Jerneja.
Odpravo je po svojih močeh podprl AO Tržič, Miha Zupina pa AO Kranj. Zahvaljujemo se Janezu Š., ki si je vzel čas in nas peljal in odpeljal iz Benetk v Slovenijo. Zahvaljujemo se dvema neznanima starejšima gospema, ki sta nam polepšali prihod v Denver s priložnostnim darilom v stilu vrača Don Juana iz Castanedovih romanov, kar je pošteno vplivalo na nadaljnji potek odprave. Spominjali se bomo profesorice Jenny (čeprav tega ne bo brala) za dobro večerjo v »Voo«-ju in drugačen pogled na svet, whiskey in ameriško politiko. Bilo je še veliko ostalih, ki so nam prekrižali pot in soustvarjali našo zgodbo.
Slavc Rožič (po objavi na https://slavcr.wordpress.com/2018/08/10/plezalni-road-trip-na-divjem-zahodu/ )
opomba: vse ocene , navedene v prispevku, so z lestvice YDS 5. nekaj , danes najtežja preplezana smer ima oceno 5.15. Neposredna primerjava z našimi lestvicami dostikrat zaradi specifike plezanja po mojem ni smiselna.
Opomba urednika: Članek je bil objavljen tudi v časopisu Slovenske Novice (https://www.slovenskenovice.si/iz-tiskane-izdaje/stirje-prijatelji-v-ameriskih-stenah-za-svojo-duso-88343)