Odločitev, da preživiva januar v poletju, je padla spomladi lani.
Tako sva šla z ženo v Patagonijo, Argentina in delno Čile. Glavni cilj je bil treking v Torres del Paine, Čile in v območju El Chaltena, Argentina. Po začetnih novoletnih dneh v Buenos Airesu sva odletela povsem na jug v najjužnejše mesto Ushuaia, kjer sva si poleg turističnega jadranja v Beagle kanalu, ogledala del nacionalnega parka Tierra del Fuego v enodnevnem nekoliko daljšem trekingu. Kljub poletju se temperature gibljejo okoli 5-10 stopinj, včasih gre do 15 stopinj. Tako je občutek tam na jugu, da se hladno morje preko le okoli 400 vm ozkega pasu zelenja, deloma gozda, stika s svežim snegom v gorah, ki so takoj v ozadju mesta in parka. Od tam naju je pot vodila v mesto EL Calafate, kjer je izhodišče za ogled ledenika Perito Moreno, eden redkih ledenikov, ki se ne krajša. Na redišču ledenika v Andih pade povprečno letno 40 m snega, ki se stiska pod lastno težo in za nekaj manj kot 40 km potrebuje manj kot 100 let, da pride do čela ledenika, saj se povprečno premakne za 1,5 m na dan.
Sledil je premik v park Torres del Paine, Čile, kjer sva imela 5 dnevni treking ob jezerih v vznožju gora. Kar preseneti, je razsežnost jezer, bližina ledenikov in sprememba flore v 30 km. Jezera so na nadmorski višini okoli 30 – 50 m, najvišji vrh Paine Grande pa doseže 2884 m (po nekaterih podatkih 3050 m). Celoten treking gre od koče do koče in ni zahteven, saj se pot le ob ogledu Francoske doline in Treh stolpov dvigne na okoli 900 m, drugo pa je gori doli po 100-200 vm. Ogled stolpov po katerih park tudi nosi ime, Torres del Paine, je seveda »obvezen«. Če si že tam, se res splača iti pogledati ledeniško laguno, ledenik in stolpe, ki se dvigajo v nebo. Je pa pri tem potrebno imeti tudi nekaj sreče, saj so gore velikokrat skriti v oblakih. Kakšno jasno in mirno vreme je že presežek.
Od tu dalje sva »preskočila« v nazaj v Argentino, v mestece El Chalten, ustanovljeno šele 1985. Mestece je na višini 400 m, v ozadju se dvigajo vrhovi, Cerro Torre in Fitz Roy kot najbolj znana in zaželena. V mestecu veje nek climberski spirit, srečuješ alpiniste, ki si se vrnili s plezarije in dajejo informacije tistim, ki se tja odpravljajo. Z ženo nisva šla plezat temveč sva opravljala dnevne trekinge, ki pa so bili zaradi tega nekoliko daljši. Impresivno je priti do lagune pod Fitz Royem, saj se pri prehodu čelne ledeniške morene odpre neverjeten pogled na tamkajšnje gore. Skala v parku Torres del Paine in okoli El Chaltena je granit. Smo pa Slovenci v El Chaltenu velikokrat omenjeni, saj so slovenski alpinisti preplezali kar nekaj prvenstvenih smeri. Meni je uspelo iti frikat le en dan v stenah okoli Chaltena. Po 5 dneh sva se odpravila na 23 ur dolgo vožnjo z avtobusom v Bariloche, kjer pa nisva imela trekarskih ciljev, razen zadnja dneva, ko sva šla do koče Frey ob laguni Tonček. Že ime pove, da so tukaj imeli argentinski Slovenci veliko zraven, granitni stolpi v okolici nudijo odlično plezanje, imamo pa tudi Cerro Esloveno, slovenski stolp, katerega so prvi »obdelali« Slovenci. Tudi pri sestopu se hodi po slovenski poti, kjer se sreča bivak z imenom Pod skalco.
Iz mesta Bariloche pa je sledil še bus do Buenos Aires in polet domov.
Da malo povzamem, park Torres del Paine se mi zdi nekoliko precenjen, v El Chalten bi se še rad vrnil, plezanje v tistem granitu pa mora biti odlično. Navdušujejo pa argentinski steaki J.
Vojc
