Tržiška planinska pot (30.10. – 1.11.)

Skratka, obetal se je čudovit suh in dokaj sončen vikend. Položaj lune fantastičen, kar nekaj kondicije in ogromno časa. Službe namreč skoraj ni več, občine pa nam tudi ni bilo in nam ni dovoljeno zapustiti brez vzroka. Na plan mi je prišla ideja o T24 oz. o tako imenovani TPP – Tržiški planinski poti. To pot smo se že nekaj let nazaj lotili s prijatelji a kaj več o tem nebi, ker se je zanimivo končalo že kar prvi dan
Hitra odločitev (dva dni prej) je botrovala temu, da sem poklical Anžeta, saj mi je on deloval edino resen za tako turo, pa tudi časa ima nekaj več kot vsi ostali. Prav on mi je že poleti omenjal, da ima željo napasti to pot, zato sem tudi dobil pozitiven odgovor, kljub temu, da sem v plan dodal tudi SOTA aktivacije, kar avtomatsko podaljšuje turo. Dan pred odhodom »zalotam« še lažjo varianto dvobandne žičnate GP antene, zvečer še šibam iskat vpisne knjižice in to je bilo to.

1.dan………….. Kovor – Stari Ljubelj

Štartava ob petih zjutraj v petek. Čelka je zaradi kratkega dneva seveda nepogrešljiva, a Dobrčo napadeva po vzhodni strani tako, da kmalu ni več potrebna. Vzpenjava se v dobrem tempu in kmalu doseževa vrh Dobrče. K hitrosti pripomore tudi zelo lahka oprema, saj imava s seboj samo najnujnejše. Še najtežji del nahrbtnika prvega dne predstavlja voda in pa SOTA op

rema. Brž jo odrinem proti Šentanskemu vrhu, kjer se hitro pripravim na aktivacijo. Ta aktivacija me je tudi najbolj skrbela, ali bom sploh uspel aktivirati vrh ali ne, saj veliko aktivatorjev še spi. Zgodnje in pa pozne aktivacije so namreč zelo težke, zato sem se tudi odločil, da malo vzpodbudim lovce z obljubo o presenečenju, kot sem zapisal v najavi. No Dobrčo le uspem aktivirati in to s 13. zvezami.

Na Šentanskem vrhu, pogled proti Begunjščici

Pot nadaljujeva po grebenski poti proti Prevali in naprej preko Kalvarije na Begunjščico. Na vrhovih sva bila vedno organizirana. Anže je vedno skrbel za vpise v knjigo in da je bilo vse »poštemplano«, jaz pa sem seveda delal SOTA-o. Seveda krajši počitki na poti z lepimi razgledi niso nikoli izostali.

Pogled na Begunjščico iz Prevale

Begunjščica

Kavka na Begunjščici (Foto:Anže)

Sledil je spust po Smokuškem plazu (zame prvič) naravnost do Koče pri izviru Završnice, kjer si napolniva vodne zaloge. Z vodo je bilo namreč zgolj nekoliko problema z Dobrče proti Prevali, saj je nisva nosila veliko s seboj, prav z namenom, da bi hitro napredovala. Vzpon na Vrtačo je bil zame eden najhujših, saj je bilo za prvi dan zame kar huda. Anže je deloval še čisto svež in na vrh pride kakih 15 minut prej. Popoldan se je tudi malo pooblačilo in tudi temperature niso bile prav velike, svoje pa je dodal tudi veter SZ smeri a razgled je bil kljub temu fantastičen.

Smokuški plaz (Foto:Anže)

Pogled proti Vrtači od Koče pri izviru Završnice

Razgled iz Vrtače (Foto:Anže)

Vrtača sicer ne leži v Tržiški občini a je vseeno še del TPP, saj se nekako povezuje z Zelenico – nekoč smučarskim rajem pod Begunjščico. Sedaj Vrtača bolj velja za sveto goro občine Žirovnica 😀 in prav tu sva bila najvišje in bila je zadnja aktivacija za ta dan. Sledil je spust do Zelenice, kjer dobesedno »pozavgam« zelenca.

Sončni zahod na Zelenici

Sledil je vzpon na vrh »triangla« in naprej po stari graničarski poti proti staremu Ljubelju seveda že z čelkami na glavi. Ta del poti je bil zame osebno tudi najgrši. Veliko spuščanja in dviganja, v zadnjem delu kar blatno in spolzko od listja, svoje pa je dodala tudi utrujenost, saj je bilo za nama skoraj 2800m vzpona in 23 dolžinskih kilometrov.
Na starem Ljubelju naju počakata oskrbovalni ekipi. Marina (S56ZZZ) in Vid, ter Ana in Tomaž. Malo se po družimo, midva se popolniva z zalogami, kasneje pa oni v dolino midva pa na spanje. Hladna noč (na uri 0’C) v soju lune je minila prehitro.

2. dan …………. Stari Ljubelj – Javornik

Štartava malce pozneje kot prvi dan. Spust na OE stran in pozneje nazaj na greben. Na Babi kot bi mignil. Zopet zgodnja aktivacija, vendar kljub najmanjšemu številu zvez uspešna. Baba oz. Košutica je edin hrib na turi z OE SOTA oznako.
Poleg Smokuškega plaza in pa grebenske poti od Zelenice do Babe je bil zame nov tudi spust iz Babe na Hajneževo sedlo. Zanimivo, predvsem pa hitro. Zelo hitro se tudi vzpneva na V.Vrh (sedaj že obnovljena ferata), kar me je malo presenetilo, saj sva bila precej bolje natovorjena kot dan prej. Za primerjavo, prvi dan sem imel baterijo 1300mAh sedaj sem nosil 10Ah. Potrebno je bilo imeti dovolj energije za vse aktivacije, polnenje čelne svetilke in pa telefona. Slednji je ves čas tudi »logiral« pot, uporabljal pa sem ga tudi kot APRS tracker. Na žalost so aplikacija, prenos podatkov in pa lokacija (GPS) kar pošteno »žrli« energijo, tako, da sem APRS vklapljal samo občasno. Je pa dobro služilo lovcem, da so vsaj približno vedeli kje sem in pa ali sem že na vrhu.
Košuto sem prehodil že nekajkrat a prvič v smeri od Z do V in prvič tako hitro. Kladivo je bil zgolj kratka vmesna postojanka. Tam se nama pridružita še Urša in Jernej, s katerima nadaljujemo vse do Tegoške gore. Problem košute je bil v pomanjkanju vode a sva to rešila s snegom in pa še spremljevalca sta odstopila vsakemu po 4 dl vode. Ja sliši se malo, ampak bilo je več kot dovolj za »poštukat«.

Na Košuti (Foto:Anže)

Zgodnji prihod na Košutnikov Turn nama je dal mislita o spremembi ture. Ta dan sva načrtovala zgolj do Dolge njive, a sva se nato dogovorila, da naju oskrbujejo pod Stegovnikom. Torej aktivacija Plešivca ni bila več vprašanje. Na prihodu na Dolgo njivo naju preseneti Aleš (S56AW) z hladnim pivom. Mljask je teknil. Hvala Aleš in še kdaj  😉 .

Aleš in pa tekoče zlato.

Sledila je lepa večerna aktivacija Plešivca in pa dolg pohod preko Pečovnika do vznožja Stegovnika.

SOTA in sončni zahod na Plešivcu in ultralight GP-jka (Foto:Anže)

Tam naju pričakata Ana in Tomaž, pridružil pa se jima je tudi Janez, da jima je pokazal pot, saj je ponoči nekoliko težko priti v tiste konce. Na eni najbolj remote lokaciji naše občine smo se posedli kar po cesti. Pridružijo se nam tudi lovci (tisti s puško  😀 ), ki se vračajo s svojim ulovom. Kljub dobri družbi in polnemu prtljažniku dobrega piva, ki pa ga je že začelo zmanjkovati  😮 , se odločiva in napadeva še Stegovnik. Zopet hiter vzpon, z začetnim nekoliko zoprnim brezpotjem po mokriščih v trdi temi gozda. Na vrhu zelo svetlo (luna) in pa hladno. Preseneti me precej veliko zvez za to uro.

Ponoči na Stegovniku

Sledil je spust po južnem grebenu in dolga pot proti Javorniku. Tja prispeva ob pol polnoči oba vidno utrujena, saj je bilo za nama dobrih 18 ur aktivnosti in s tem kar 6 SOTA aktivacij.

3.dan ………….. Javornik – Kovor

Zbudiva se v zelo lepo jutro.

Jutro na Javorniku

Sam prvo skočim še na Ženiklovec, da se oglasim na frekvenci. Tokrat sem imel časa na pretek in se oglasim s CQ-jem točno do minute kot je bila najava. Spustim se nazaj na Javornik kje se tokrat pripelje Marina in nama pripravi super zajtrk. Težko opremo zamenjava zopet za lažjo – no ja – recimo nekoliko lažjo. Zopet dobim svojo malo baterijo, a oba si oprtava padala. Anže je namreč kar 20 let mlajši padalski kolega in za zaključek je imel v mislih spust s padalom iz Kriške gore do doma. Ker se je on prilagodil meni z SOTAmi sem je jaz njemu s tem. Ker pa je bila vremenska napoved dobra in da nebi nikogar obremenjevala z nošnjo padal na hribe se odločiva in padala neseva kar iz Javornika. Na Škarjevem robu se nam pridružijo še Tomaž, Ana in Primož in tako skupaj napademo Storžič. Na vrhu ogromno ljudi. Naredim največ zvez (32). Sledilo je še slikanje, za prihodnjo pomoč mojemu že dokaj slabemu spominu.

Skupinska na Storžiču

Na Storžiču je precej pihalo. Več od napovedanega in pa še smer vetra ni bila ravno najboljša, a se kljub temu odločim, da poizkusim vzleteti. Nisem se namreč hotel spuščati preko Psice. Pot se mi je pač preveč zamerila že v preteklosti, zato raje tvegam in štartam v nekakši turbulenci in močnem vetru. Anže se odloči modro in padalo raje nese v dolino, je pa res, da sem imel nekoliko bolj primerno padalo za močne razmere kot pa Anže.

Polet iz Storžiča (Foto:Anže)

No, če že štart ni bil super pa je bilo super jadranje po zahodnem delu. Celo uro sem se vozil in opazoval pohodnike kako grizejo navzgor in navzdol. Pristanem na Mali Poljani kjer počakam ekipo. Skupaj “kljunemo” še zadnje pivo in nato sama z Anžetom »šibneva« še proti zadnjemu vrhu – Tolstemu vrhu. Tokrat ni bilo potrebno več varčevati z energijo pa tudi vetrovne razmere so se slabšale zato narediva zelo hiter vzpon (27min/350m in to s padali!). Še danes ne vem kako sem lahko premaknil moj vampek (onepack) tako hitro na vrh!?

Storžič iz KA-017 (Foto:Anže)

Sledila je zadnja aktivacija, spust do vzletišča in pa polet s padali domov.

Anže v letu proti domu (desno spodaj)

Tako je pa pot zarisal APRS tracker na telefonu.

Posebej gre zahvala:

• Anžetu za super družbo,
• Ani in Tomažu za dvojni vzpon na Stari Ljubelj, oskrbovanje pod »Štibunikom« in družbo na Storžiču,
• Primožu za družbo na Storžiču in pivo,
• Jerneju in Urši za družbo in modro zlato na Košuti,
• Alešu za najavljanje aktivacij in pivo v Dolgi njivi,
• Janezu za navigacijo po labirintu poti,
• ter še posebej seveda Marini in Vidu za vso podporo norosti »svojga tastarga«

Zapisal, Slavko Valjavec