Že lani sem se odločila da se za “moški” vikend odpravim v Dolomite. Letos sta se mi pridružili še Ana in Barbara. Medtem ko so fantje uživali na vročini in se hladili s češkim pivom, smo me uživale v veličastnih razgledih in doživetjih.
Naša odisejada se je začela že v sredo. Po službi sem se z motorjem podala preko Trbiža do Tolmezza. Tam pa po eni izmed najbolj odrezanih cest mimo Sauris di Sotto in Sauris di Sopra (srečala sem samo delavce na cesti) do Cortine d Ampezzo.
Kampa nismo rezervirale in upale na najboljše. Sreča se nam je nasmehnila šele v tretjem kampu, kjer sem počakala na Ano in Barbaro. Večer smo začinile s postavitvijo baznega tabora in druženja.
Prvi dan je bil namenjen kolesarjenju. Odpravile smo se v Fiames, kjer smo parkirale avto in se podale s kolesi po MTB poti do sedla Sennes in se spustile do koče Fodara Vedla. Tukaj smo se odločile da jo bomo mahnile nazaj v dolino, saj je bilo prevroče nadaljevati glede na to, da je bila polovica poti še pred nami.
Po prihodu v kamp je sledila osvežitev in druženje s kolegi iz AO Cerknega. Petra, Matej in Grega so nam delali družbo.
Naslednji dan je bil namenjen počitku oz. lažjim aktivnostim. Ana in Barbi sta se odločili za pohod, sama sem se pa podala z motorjem naokoli.
Prvi je bil prelaz Giau na višini 2236m, s katerega je spektakularni razgled na Marmolado, Piz Boe, Tofane, … mimo Cereda prelaza do prelaza Rolle, kjer je bila potrebna ohladitev, saj se ozračje tudi na cca 2000m nadmorske višine ni in ni hotelo ohladiti. Potem pa slavna cesta SS48. Mimo Canazei-ja, kjer je temperatura kazala 27 stopinj celzija, do prelaza Pordoi, Falzarego in nazaj v kamp, kjer so me že čakali Ana in Barbi. Čas večerje in pakiranja za naslednji dan se je začel, kot tudi dokaj zgodnje spanje. 🙂
Zjutraj pa ze ob 5.00 pokonci. Že ob polnoči nas je zbudil dež in upi, da bo naslednji dan lep sončen, so želeli splavati po vodi. Namreč ta dan je imela naša Ana rojstni dan in je imela prav posebno željo. Naš start je bil v Piano Fiscalino na 1454m. Že med vožnjo so nas začeli obdajati dvomi, saj se je namesto sonca kazala megla in mraz. Odločile smo se da v avtu še malo zadremamo in se nato odločimo. Ni bilo potrebno dolgo čakati, ko se je začelo počasi, a vztrajno jasniti.
Štart. Dolg in naporen dostop do koče Drei Zinnen saj je bila megla samo maska vročemu in soparnemu dostopu. Med potjo se nam je nasmihala veličastna severna stena vrha Cime Una. Po vzponu skozi dolino Sasso Vecchio pa se nam je pričel nasmihat tudi naš cilj. Monte Paterno. Krajši postanek pri koči Drei Zinnen (Locatelli) in upanju, da se nam mične gospodične pokažejo v vsej svoji veličini. Ker so bile sramežljive, smo se odpravile naprej po severnem grebenu Monte Paterna skozi tunele iz prve svetovne vojne do ferate De Luca-Innerkofler. Sama ferata je bila kratka in nenaporna. Na vrhu smo si vzele čas in čakale, da se nam Tri Cine pokažejo v vsej svoji lepoti. Že ko smo vsi nekako obupali in se želeli odpraviti v dolino, so se za kratek čas pokazale. Vse najboljše Ana!
Sledilo je hitro fotkanje in sestop.
V kampu smo hitro spletle prijateljstva in so nam francozi spekli meso na žaru ter pili zastonj pivo. Kmalu so se nam pridružili naši prijatelji iz Cerknega.
Dan odhoda. Pogled na vremensko napoved. Slaba. Črna napoved za zahodne kraje. Šele doma smo spoznale da smo imele veliko srečo glede vremena in so se nas vsa neurja tekom našega bivanja v Dolomitih, izognila.
Definitivno se vrnemo, na babji vikend. 🙂
