Prvotni cilj je bil Ortler, ker pa je pred nekaj dnevi tam zapadlo kar nekaj snega smo cilj zamenjali za Dolomite. Sprva je kazalo da bomo samo trije, Potem se pa nam je pridružila še Klara, ki se je odpovedala udeležbi na poroki svoje prijateljice (ne vem še ali jo zanimajo Dolomiti ali bolj mladi fantje ki so šli zraven) Tako smo bila ekipa Matic, Jernej , Klara in jaz.
Štartali smo v petek popoldne proti Karavankam, a je bila tam taka gneča da smo pot ubrali kar čez Trbiž in nato naprej po avtocesti do Lienza. Vožnja se je kar zavlekla saj je bilo na cesti presenetljivo veliko prometa. V skupino Rosengarten smo tako prispeli šele ob pozni 10. uri zvečer, se tam namestili in se odpravili spat. Zjutraj je bilo treba izbrati cilj, Z Klaro sva izbrala” bližnji raz ( dostopa cca 1,5 ure)” Rizziturm JZ raz smerco dolgo 450 m III-IV eno mesto V . Spodaj je bilo podobno Beli peči z kar obilo zelenjave, zgoraj , ko se postavi pokonci pa prava uživaška plezarija. Sestop pravi dolomitski 5x spust po vrvi, ostalo 1-2 .
Jernjej in Matic sta šla višje po dolini, in ko sta zagledala Steno Rosengartenspitze, sta si dejala, to je to in splezala smer Fantasia -V, 450 m . Dostop je bil kar dolg , smer lepa , ko sta izplezala iz stene je bilo treba še na vrh kjer sta ulovila sestop, ki ga pa ni hotelo biti konca, tako da sta se na parkirišče vsa navdušena vrnila šele pozno popoldan. Zvečer smo se premaknili naprej v skupino Sela in prespali pod Pordoiem.
V kristalno čistem jutru sva z Klaro zarana odšla v zahodno steno Pordoia, smer Fedele. Dostopa malo 30 min, z cmokom v grlu , ko opazuješ steno, si težko predstavljaš da pelje preko take stene smer gornje četrte stopnje. Smer je res lepa, strma in veličastna, vmes te dvakrat stušira potoček ki teče čer steno, žeje pa zaradi tega ni treba trpeti. Pred nama je bila naveza GV z dvema klientoma, ki sva jo takoj dohitela, ko sem videl, da jim kar dobro teče, sva šla raje kar za njimi, da nama ni bilo treba iskati poteka smeri. Na polici se odločiva še za nadaljevanje po Dibonovi kar je pomenilo še dodatnih 250 m res lepe štirice v glavnem po zelo strmih kaminih. Skupaj je bilo dolgo skoraj 1000 m. Sestop kot se spodobi 9 erov in z gondolo na prelaz v petih minutah. Že zvečer sem vedel da fantoma ni za zaupati, saj sta kar dolgo spala, naposled pa se odpravila v Civazes smer Abramov raz V+Ao 350 m. Zelo me vseli, da sta fanta začela posegati po smereh šeste stopnje. Prosta ponovitev je ocenjena kar VII, to pač ni šlo, ko si bosta nabrala še malo kilometrov bo pa lažje, led pa je vseeno prebit in spoznanje da ni tak bav bav jima že trka po glavi z novimi cilji.
Naj zaključim, dva odlična plezalna dneva, spoznavanje novih dolomitskih skupin in odlična družba, kaj bi si boljšega lahko še želeli.
Besedilo : Milan Meglič
fotografije: Jernej Kuhar in Milan Meglič
