Durmitor in juga…

Prejšni teden sva s Smrkotam usekala turnejo po ex-Jugoslaviji. Ker se jih je nekaj zadnji moment ustrašili težkega vojnega stanja v jugi sva zato na koncu ostala sama, tudi za plezanje… Med rakijo, burekom , ciganskimi trubami iz Guče, makadamskimi potkami po Durmitorju, planinarjenjem nad Sarajevom z bosanskimi vojnimi veterani, sprotnim učenjem cirilice ob branju kažipotov in ostalimi (večinoma) prijetnimi doživetji sva celo nekaj splezala: Za ogrevanje smer , ki se spodobi za potep po jugi(vsaj po imenu): Bratstvo – jedinstvo IV,V, A1 110 m v donji barijeri v steni Kablarja (Čačak – južna Srbija) dostop 3 min, precej strmih trav, prašnih oprimkov, z le nekaj klini. V okolici Kablarja je še kar nekaj smeri, pokazal nama jih je lokalni poznavalec, tudi alp.inštruktor in nadvse gostoljuben gospod Slobodan Milovanovič – Boban, za naš ferajn je tudi doniral izvod njegovega vodnička Vodič kroz stene Kablara (če bo še kdo hodil po teh krajih) Pot sva nadaljevala proti Črni gori – Durmitorju. Z nekaj slabimi skicami in opisi, ki sva jih prav tako dobila pri Bobanu, sva se po mrzli noči odpravila proti dolini Velika Karlica in pod stene Šljemena. Na koncu doline je prav prijeten Rastkov bivak z vsaj 6 ležišči, mizo in obveznim bohkovim kotom. Nekaj minut nad bivakom sva se spustila v Malo Karlico in pod severno steno zahodnega vrha Šljemena (2477 m). V dobrih dveh urah sva splezala Smjer kroz zapadnu usjeklinu, V , 250 m (dobra skala v kratki a precej navpični steni, v celi smeri en sam klin , možnost varovanja s frendi, krasni razgledi) Vsekakor je Durmitor kraj kamor se še splača vrniti, mogoče tudi s kakšnim večjim tržiškim alpinističnim kolektivom prihodnje leto …poglejte slikce sten.