Sobota (10.7.) je bila napovedana sončna in ni kaj, da jo ne bi izkoristili spet za kako plezarijo. Tako sva se z Matejem podala v Kamniški konec.
Kogel je precej nepoznan “vrh” vse dokler ne zajadraš v alpinistične vode. V njegova brezpotja le redko kateri planinec vtakne svoj nos. Pa Koglu zaradi tega ni prav nič dolgčas. Glede na obilico alpinističnih člankov, ki se jih najde za Koglovo steno, sva pričakovala vsaj nekaj “drena” pod steno.
Aleš O.
Zjutraj ob 6ih sva štartala s parkirišča ob tovorni žičnici na Kokrško sedlo. Kljub skoraj polnemu parkirišču sva dohitela le eno družino, ki se je odpravila po stezi proti Koglu, pa še ti so kasneje obrnili nazaj. Skratka, kazalo je, da ni nikjer žive duše, nakar dospeva do stene Kogla in (normalno) srečava navezo pred nama.
Malo počakava (nekaj raztežajev, da jih ne bi prehitro ujela :-)) ), nato zagrizeva v smer. Smer sama je lepa, veliko dobrih oprimkov, klinov je dovolj (nisva rabila niti enega dodatnega metulja ali zatiča), sidrišča z lepljenimi svedrovci. Na začetku sva zavila v vzporedne variante smeri (kamin IV+), da sva se izognila II in III. Zgornja polovica pa je postregla z odlično IV-.
Na vrhu (za grebenom) nisva videla nobenega gamsa (v Skretu), bilo pa je slišati kar nekaj podorov skalovja s sosedne Brane in Skute. Sestop sam ni delal preglavic – travnato brezpotje in iskanje uhojenih stezic naju je pripeljalo do klopce, od tam pa lovska steza v dolino.
