Prvega kolesarskega tripa v Bosno se ne pozabi. Venomer smo ob pivu obujali
spomine, kako je bilo v Umoljanih, čez Visočico in na Bjelašnici… in po desetletju smo
se vrnili na kraj prvega tripa.
Dolga pot nam je z okrepčilom v restoranu »Točak« pod Dobojem hitro minila in zvečer
smo prišli v Panzion Umoljani. Penzion je bil kar lepo poln, večinoma Francozov, ki so
se vrnili v te kraje prvič po 30 letih, ko so bili del mirovnih enot Unproforja.
Vremenska vetrovna napoved nam je malo spreobrnila petkov plan. Po klasičnem
zajtrku in kavici smo krenili proti prvemu cilju – prečnici proti Lukomiru. Po zeleni dolini
vijugavega Studenoga potoka in po panoramski prečnici po »bosanski izohipsi« nad
slikovitim kanjonom Rakitnice (mešanici Himalaje in Andov, kot se je izrazil naš
najizkušenejši udeleženec) smo prigurali bicikle v Lukomir. V nekoč prvobitnem etno
naselju (premoglo je eno kafano) nas je sedaj presenetilo skoraj 10 raznih lokalov in
internacionalna množica turistov z vsemi mogočimi offroad vozili, še najmanj je bilo
kolesarjev. Hitro smo našli nekaj odprtega in si privoščili okrepčilo v obliki uštipcov,
govejega pršuta in kajmaka, no s pivom in kafo. Nadaljevanje po planotah proti Konjicu
nam je prineslo nekaj tehničnih popravil, no pa še nekako se nam je uspelo razbiti na 3
grupe. Vsi pa smo se ob dogovorjeni uri znašli na štacjonu v Konjicu, po predhodnem
okrepčilu pri Starem mostu. S kombijem nas je prišel iskat gazda Nedžad in njegove
prve besede so bile »pa došao sam po vas i prije 10 godina«, dobil pa je odgovor da bo
čez 10 let isto… Namerili smo slikovitih 40 km, 580 vm vzpona in kar 1660 m spusta.
Po klasični večerji (pite sirnica, krompiruša, zeljnica, mesna) se je razvilo vsem dobro
poznano nakladanje in žaganje…
Sobota nam je prinesla kraljevsko turo. Po serpentinasti cesti smo se po južnih pobočjih
povzpeli na najvišji vrh masiva Bjelašnica – Observatorij 2067, nekoč štart olimpijskega
smuka. Po krajšem počitku, fotoshootingu opustelih objektov in uživanju v razgledih na
nam že dobro znana pogorja smo se spustili po smučišču navzdol. Iskanega traila
nismo našli, a smo se vseeno uspešno prebili do cilja smuka. Po krajšem okrepčilu smo
se po bivših biatlonskih progah odpravili pogledat bivše olimpijske skakalnice v Malem
polju oz, kar je od njih še ostalo. Med povratkom smo se okrepčali v novo nastajajočem
hotelskem centru Babin do. Glavnina udeležencev se je preko prelaza Javorak spustila
nazaj v Umoljane, najbolj zagreti pa smo pot podaljšali še do Lukomirja na pivo in nazaj.
Menda je nekdo včeraj tam pozabil bidon… Aparature so nam pokazale 63 km in
krepkih 1700 vm vzpona, brez vožnje z ECO, samo na pivo in uštipce.
Teletina izpod »sača« nam je teknila, no žaganja je bilo pa ponoči nekaj manj…
Nedeljsko dopoldne smo izkoristili za ponovno prečenje južnih planot Bjelašnice.
Povzpeli smo se na planoto Igman, sledil je divji spust v vroče Sarajevo, kjer smo se
nekako našli in odpravili domov.
Sledil je še obvezni postanek v »Točku«, še nekajurno čakanje na meji in okrog polnoči
smo bili spet v domačih logih. Vožnja nazaj ni minila v razmišljanju kam gremo drugo
leto, saj vsi vemo, da gremo v Konjic in na mogočni Prenj… in tisti flow v Idbar…
Udeleženci : Nada, Marija, Mateja, Aleš, Anže, Brane, Primož, Tuši, Vinko, Želo, Janez
in Janez
Zabeležil Janez Nunar, fotografije udeleženci.