Pred odhodom smo morali preveriti, da slučajno nismo kaj pozabili, da ne bi bil ruzak prelahek. Ob 8ih smo se zbrali in spokali v avte. Tri tečajnice in tečajnik ter 10 članov AO-ja. Prvi postanek je bil Malnitz, kjer smo šli na avtovlak vse do Bocksteina, kjer smo nadaljevali vožnjo z avti.
Po razburljivi vožnji z avtobusi skozi ozke tunele ter gondolo brez oken, smo pristali na velikem jezu, kjer smo tudi začeli z našim pohodom. Dobro uro smo potrebovali da smo se po cik cakasti poti povzpeli do Heinrich-Schwaiger Haus, ki leži na 2802 nadmorske višine. Koča je z razširitvami odprta že vse od davnega leta 1872. Ker je bil dan še mlad, smo se v jedilnici družili ob zvokih Adeline, kartanju ter makaronov s preveč paradajzi. 🙂 Seveda smo poskrbeli tudi za suho tehniko ledeniške naveze, reševanju padlega ter poskrbeli da bo tečaj na ledeniku potekal brez težav.
Za aktivno razgibavanje trebušnih mišic pred spanjem smo igrali igrico “želva”.
Avstrijski zajtrk. Pokanje ruzakov in odhod. Prvih nekaj metrov smo premagovali na feratki, nato po grušču in spet po feratki, kjer smo si nadeli zimsko opremo in se odpravili do sedla. Na sedlu smo se odločili, da najprej osvojimo vrh, nato pa nadaljujemo z ledeniškim tečajem. Vrh Grosses Wiesbachhorna je bil hitro naš, kjer smo našega načelnika Slavca presenetili s pesmico in mu zaželeli vse najtaboljše. Po sestopu smo se porazdelili v naveze in začeli s hojo po ledeniku Teufelmülkees. Občutek hoditi po “živem” ledu je bil izreden. Nikoli ne veš, kdaj se bodo tla pod tabo odprla. Nato smo imeli še vajo reševanje padlega. Sama vaja je zahtevala kar nekaj akrobatskih sposobnosti nekaterih članov. K sreči se je vse dobro izteklo in smo se odpravili nazaj na greben. Do koče smo sestopili zelo hitro in se tudi odločili, da glede na slabo napoved in to, da smo bili ze ob 12ih konec s tečajem, nadaljujemo pot vse do jeza in se odpravimo domov.
Bilo je super. Mucke in mucek smo se imeli odlično. Stkali smo nove zgodbe in nove spomine. Da ne govorimo o fotkah, katere bomo imeli shranjene v naših spominih.
Besedilo: tri gracije (Nada, Barbara in Ana)
Fotografije: arhiv AO Tržič
-
- sdr
-
- cof
