Po gaženju po plazovih sva se Klemen in Miha, znašla na vstopu v Mošeniško smer v Velikem vrhu. Po nekaj metrih utapljanja sem obrnil saj so me začeli zasipati slapovi pršiča in so moja pljuča stežka prišla do nekaj zraka.
Vstop v mošeniško
Zapodila sva se trave par deset metrov stran. Sprva sva plezala nenavezana, a je smer kmalu pokazala zobe. V najtežjem delu možnosti varovanja praktično ni. (Odtod pomanjkanje fotk.) Čez najtežji del sem splezal nenavezan, naredil sidrišče in vrgel vrv Mihu, ki se je navezal in priplezal do mene. Varovala sva do stika z Mošeniško, po kateri sva dosegla pot. Izplezala sva v zelo močnem vetru, ki naju je spremljal tudi pri sestopu in skrbel, da sva težko dihala in bolj malo videla.
Stik z Mošeniško
Po podatkih zbranih za nesojeni Vodnik je smer nova. Poteka med Skritim žlebom in Mošeniško smerjo. Poimenovala sva jo Mama Sreča, V-, 220m (do poti), 140m do stika z Mošeniško. Večinoma poteka po zoprnih, zmrznjenih in izpostavljenih travah ter skalah. Varovanje je težavno. Snežne razmere so slabe. Če bi se razmere kdaj naredile, bi bila smer verjetno precej lažja.
Še danes ne veva, ali Mama sreča pozna najin naslov, ali ga je pozabila?
Miha v vetru, na vrhu smeri.
Klemen Belhar
P.S. Če drug noče nič objaviti, moram pa jaz.