S Slavcem sva doberšen del vikenda preživela v južni stene Marmolade. Plan je bil “simpl”, v petek po “šihtu” greva v Dolomite, v nedeljo pa nazaj.
V petek zvečer se udobno namestiva na parkirišču nad Malga Ciapelo, zjutraj ob 4.00 pa že pešačiva proti Punti Roci. V planu sva imela 800 metrov visoko kombinacijo smeri Vinatzer-Messner.
Na vstopu naletiva na trojno italijansko navezo, ki že napada prvi raztežaj, sonca še od nikoder, tako da je prijetno hladno, tako pač strpno (po)čakava…
Slavc v prvem raztežaju smeri, v ne prav dolomitski skali…
Ko se prikaže sonce stena postane prekleto vroča. Zaloge pijače hitro kopnijo, metri smeri pa le počasi naraščajo. Plezanje z višino postaja vse lepše, skala je super, smer bolj kot ne opremljena. V detajlih ocenjenih s VI ožemava luknjice v plošči in plezalke ne primejo najboljše.
Eden od detajlov VI+, ko sva nehote zavila v težjo varianto. Po skici je pač vse klapalo.
V spodnejm delu smeri prevladujejo kamini in zajede, ocenjene do VI+, predvsem zanimivi so kamini V… atletika! V zgornjem, Messnerjevem delu pa plošče z neštetimi luknjicami, ko imaš občutek da si zabluzil, pa sredi plošče najdeš tako šalco, da sploh ni več težko zlest.
Kljub vsemu sva enkrat zarinila po napačni gredi, tako da sva iz stene izstopila v večernih urah. Na vrhu Punta Roce sva se odločala med spanjem na postaji gondole in večerno-nočnim sestopom nazaj do avtomobila… sestop po ledeniku je bil ekspresen, do cesta sva prišla ravno v času, ko so zapirali bližnji lokal, tako da sva se odžejala in zasmilila šefu, ki naju je potem zategnil še do Malge Ciapele. Nadaljne plane je preprečil prazen akomulator v avtomobilu, tako da sva zalegla kar na parkirišču.
Smer Vinatzer-Messner, VI+/V-VI, 800 m, plezala Miha Zupan in Slavko Rožič.
