Mau spominov, ko je bilo še toplo (in suho) v skali

Eni zgodaj na JulianAplsTrail, ki sploh ne gre po Julijcih, m’dva pa pod Frdamane.
Malo jutranje lučke in življenskih modrosti, pa sva že stala pod divno steno Rušice. Le trenutek sva še počakala in obsijalo naju je jutranje sonce, ki je poživilo duha in zategnilo obrazne mišice v nasmešek, in niso popustile. Dan in smer od 6. raztežaja dalje, sta bila za prste obliznit. Če bi Lijak in Kuštrasto združil, bi dobil jagodni izbor plezarije Lija(k)+(Kuš)trasto=Lijatrasto smer. Po zgledu predmeta Spoznavanje narave in družbe sva sledila originalki in pregledala floro te stene, ki je v prvem delu smeri res bogata. Ko pa štartaš v kamine, ti pa lifting ne pomaga skrit smejalnih gub. Levo, desno in umes, tko je kd’r gremo mi zares… Fantazija skalnih struktur te pripelje do pod ogromne strehaste zapore, ki jo tvorijo zagozdeni balvani. Prvopristopniki nas bodrijo – “Kaj pa zdaj? Le pogumno navzgor in skozi preduh na prosto.” Plezaš ke pod streho u t’mo, pa ti ni jas’n, kje boš vn pršu. Z Matijem naravnost obožujeva mokre kamine in prvič sem uporabil najbolj neumen manever, mokanja mokrih plezalk. Odriv noge-ruzak, vmes počiješ in skoz lukno gor na prosto. Tok hud zug, de maš za trenutek občutek, de se greš jamarstvo. (J)aga dolw’n pa sva prehitela vse trail tekače, ki so bili verjetno šele nekje na polovici “Julijcev”.
Kuštrasto v Rušici plezala 22.09.2024 Matija & Mare
Previous Post

Pregled sezone 2024

Next Post

Kdor prvi pride… je mlinar (če voda teče)

Dodaj odgovor