Pobuda za to veličastno smer je bila Iztokova. O smeri, ki je najdaljša v Dolomitih, sem že bral in razmišljal v preteklosti. Smer sta leta 1932 preplezala Celso Gilberti in Oscar Soravito. Tokrat je bil pravi čas in pravi soplezalec.
Za izvedbo vzpona obstaja več različnih strategij. Večina navez vsaj enkrat bivakira v steni, kjer je v drugi polovici stene kar nekaj prostorov za bivakiranje. Ker je sestop na drugo stran gore je vsekakor dobra rešitev, da pred vzponom dostavimo kolesa v drugo dolino, vas Frassene (1084m), dobrih 10km nad Agordom. Vzpon se začne v dolini Valle San Lucano (800m).
Po dobri uri in pol strmega vzpona v smeri bivaka Cozzolino se ob 11h naveževa na vrv in se lotiva prvih raztežajev. O prvih osmih raztežajih lahko rečem samo “gravž”. To niso tipični Dolomiti, ampak mokri, blatni in mestoma krušljivi raztežaji, bolj značilni za Karavanke. Najboljši in zanesljivi grifi je ruševje v navpičnih raztežajih. Prvi dan sva plezala sedem ur in bivakirala na dobri polovici stene. Bivak prostor pri ogromnem macesnu in pod velikim balvanom je bil zelo komforten, na srečo zaradi zavetja tudi suh. Z upanjem na boljše plezanje naslednji dan sva utrujena popadala v spalke in uživala v pogledu na kuliso gora in čisto, z zvezdami posejano nebo.
Naslednji dan so sledili lepši raztežaji. Do najtežjih raztežajev v smeri praktično ni klinov, tako da je potrebno preplezati marsikateri raztežaj četrte, pete stopnje z varovanjem na rogljih ali s frendi in zatiči. Kladivo in klini so bili v nahrbtniku za vsak slučaj. Sredi dopoldneva se znajdeva pod najtežjimi raztežaji, izstopa gladka plošča z nihajno prečko (6+,AO), sledi še nekaj podcenjenih 5+ raztežajev, praznih in navpičnih. Vsaj skala je v tem delu tipično Dolomitska in popravi vtis prve polovice smeri. Med varovanjem v tem delu mimo naju kar nekajkrat priletijo base-jumperji in Iztok ves navdušen podoživlja tudi svoje skoke s tega vrha in z navdušenjem razlaga svoje padalske dogodivščine. Po njegovih 500 base skokih lahko izrazim samo spoštovanje.
Ko se znajdeva na vršnem grebenu, opraviva še z zadnjih 250 metri stene in se vzpneva na vrh 2872m visok Monte Agner. Višje ne gre. Do vrha sva plezala 17 efektivnih ur. Čas je relativen, nekateri plezajo več, drugi manj. Ivo Ferrari je v solo vzponu l.2014 potreboval za smer nekaj več kot tri ure, niso pa redke naveze, ki bivakirajo še drugič na sestopu. Višina stene, orientacijske zanke,težak nahrbtnik in po mojem mnenju ne najboljše skice in opisi dodajo svoje. Sestop do koče Scarpa, ki gre mimo bivaka Giancarlo Biasin (2650m), je zahteven in poteka po divji steni, mestoma opremljeni z jeklenicami, zateva pa tudi plezanje do II. stopnje. Pol ure pred kočo se odpre nebo, sodra in močan dež naju premočita do gat. V koči prevedriva hudo uro, se hidrirava in si privoščiva večerjo. Ko se vreme umiri, naju čaka še zadnja ura sestopa do koles in še 15 km nočnega kolesarjenja nazaj do avta. Malo po deseti zvečer zaključiva turo in se odločiva za povratek domov. Po 48 urah sva spet nazaj v Tržiču, utrujena, vendar srečna in zadovoljna.
Monte Agner je res kolos in smer kljub začetnemu delu pusti veličasten vtis. Smer Severni raz (6+,A0/4+,5+, 1600m) sva 21. in 22.8.2020 plezala Iztok Tomazin in Slavc Rožič.
zapisal: Slavc Rožič
vse foto: Iztok Tomazin