Praznični ponedeljek je bil vsaj v Kamniški Bistrici vse prej kot »lockdown«, že pred sedmo uro je bilo ogromno pleha, parking najdeva nekje ob cesti. Za letni čas relativno hladno jutro se je z višinskimi metri spreminjalo v topel dan. Prazniku primerno bi pot na Kokrško sedlo najbolje opisal s »Križev pot« – a pravzaprav je to vedno. Vsaj enkrat letno me zanese tja in vsakič kolnem, gor ali dol, sploh ni važno. Spomladi je kot vedno ogromno plazovine, podrtega drevja in še vroče sonce nabija v tilnik. Bager (AO Rašica) jamra kako ni v formi, a že po pol ure ga lahko vidim samo še z daljnogledom, klasika.
Nekako sva se odločila za grapo med Malo in Veliko Kalško goro, te ne moreš zgrešiti, še Stevie Wonder bi jo videl. Bager, zatopljen v svoje misli, drvi na sedlo, jaz pa zadaj samo opazujem in se sprašujem zakaj. Sam zavijem levo pod steno in se na vstopu v grapo pripravim, on pa kasneje preči s sedla v grapo in izpusti prvih 100m. Ker ne veva kaj naju sploh čaka, se naveževa in poštantava. Zarinem in potegnem po snežišču do štanta pod prvim skokom – do tu se ne bi bilo potrebno varovati, a to veva šele sedaj. Malo pod nama štanta tudi Rašiški trojček. Z najinim blagoslovom spustiva njihovega prvega pred naju, napaka! Zaradi tega na prvem štantu visiva skoraj uro, res smotan začetek. No, potem Bager zarije takoj za preostalima in zabije ločen štant. Nadaljevanje je logično, slediš grapi, to tudi storim in sidrišče uredim pod manjšim previsom in zajedo, po kateri se smer nadaljuje. Trio pa, iz meni sicer nejasnega razloga, zarije direkt v steno na desno, iz grape ven. Zajeda sprva deluje kar zahtevna, ven štrli tudi nekaj skale. V njej se najde tudi kakšen klin, vodni led v detajlu je pa »erste klasse«. Zadnji štant je že na vročem soncu, na sedelcu med obema vrhovoma. Odličen štant pustiva še za trio za nama, medtem se martinčkava in uživava v razgledu in pogledu proti tisočerim obiskovalcem Grintovca.
Ko dobiva robo iz štanta nazaj, počasi začneva sestopati. Prvotni plan je bil sicer spust po Najlon kratki, a naju je nekako prepričal ležeren sestop po sončni lovski poti. Z metri je sneg kopnel, najin nasmeh pa tudi. Iz gmajne stopiva tik nad Žagano pečjo, skurjena in naveličana se (z)vlečeva navzgor po cesti do avta. V Bistrici pa več ljudi in bolj veselo kot običajno, še je upanje – fight the system ????
Tako kot piše v vodničku – smer je kljub relativno nizki oceni navdušujoča in kar resna, v trenutnih razmerah predvsem zajeda v zadnjem cugu (M, WI4).
Se matrala in uživala Bager in Puki.
