Razmere v hribih so res fantastične, tok da je bilo vse skupaj treba mal izkoristit.
15.1. sva z Antetom napadla Zimsko zajedo Jubilejne smeri v Dolgem hrbtu (V/5-6,M6,500m). Najprej sva dve uri "do lešnikov" gazila do Teranove in ker se zaradi teme in megle ni kaj dosti videlo ter ker so se stopinje od nekoga pred nama nekje pod Vikijevo svečo naenkrat končale je dostop do Teranove malo podaljšan (sory). Po Teranovi sva solirala in bila kmalu pod vstopom Jubilejne. Vstopila sva nekaj metrov bolj levo od originalnega vstopa in po vsej verjetnosti zlezla novo varianto vstopa, ki je mogoče za malenkost težja. Po 4 raztežajih naju je ujela tema in sva obrnila, ker nisva vedela, koliko težkega plezanja naju čaka še naprej (nekaj dni za nama sta smer plezala Kobra in Zdovc in naju "razveselila z informacijo, da nama je do lahkega dela zmanjkalo 10m). Za abzajle sva v smeri pustila 5 klinov. Sestop se je zaradi velike nevarnosti kložastih plazov in zopet napačne gazi, ki je iz neznanih razlogov zavila med ruševje, malo zavlekel.
21.1. sva z Martinom splezala popularno Travniško grapo (IV+/4), ki pa je bila zaradi efekta Hofra že kar malo načeta.
23.1. sva spet z Martinom zlezla še eno klasiko Grapo med Travnikom in Šitami (IV+/4). Kljub temu, da se v smereh počutiš kot ovca, sta bile obe klasiki vredne obiska.
28.1. pa smo se Ante, Martin in jaz zapodili še v Direktno v Špiku. Z nekaj slabe volje, ker smo mislili, da je pred nami to smer res splezalo že 12 navez, sva z Antetom 27. odšla do bivaka za Srcem (če se temu lahko še reče bivak, ker udobje je večje kot v hotelu). Zjutraj se nama je pridružil še Martin. V steni smo kmalu videli, da pred nami tam niso bile več kot tri naveze. Do Dibonove police smo posolirali, od tam naprej pa v res odličnih razmerah varovali osem raztežajev. Po devetih urah plezanja smo bili na vrhu. Sestop v Krnico je znatno hitrejši, če se voziš po riti. Zahvaliti se moram gospodu Robiču, ki nas je prišel iskat in nas peljal nazaj v Martuljek, opravičiti pa vsem fantom, ki smo jim zrili sankaško progo.
lep pozdrav
Matej Smerkolj-Smrko