Ker imam že nekaj časa željo obiskati Patagonijo, sva se hitro odločila: “Zakaj pa ne bi šla za
tri tedne (od 20. marca do 10. aprila) v tem poznem poletnem času na južni polobli potovat od
juga Čila (Punta Arenas) pa do mesta Puerto Montt?”
Vmes sva potovala tudi čez Argentino, kjer sva se ustavila v El Chalténu, El Calafateju in
Barilochah (San Carlos de Bariloche), na poti pa sva obiskala še nekaj zanimivih in lepih
točk. Najin cilj je bil plezanje v masivu Fitz Roy na vrh Aguja de l’S po smeri Austriaca.
Vendar sva se zaradi slabega vremena, ki je trajalo štiri dni, raje odločila najti druge cilje, da
nisva povsem brez razloga s seboj tovorila 20 kg plezalne opreme.
V El Chalténu in El Calafateju sva obiskala plezalna centra (climbing gymax) in moram reči,
da ne bom nikoli več rekel, da kakšen oprimek v Sloveniji drsi. Ker tam je šele drselo! Stari
oprimki, nič očiščeni in ne vem, kdaj so nazadnje zamenjali balvane. Je pa bila to prava
izkušnja.
Na poti do mesta Bariloche sva v Argentini našla plezališče Piedra Parada sredi province
Chubut. Piedra Parada je svetovno znano plezališče v patagonski stepi, znano po svojih
masivnih vulkanskih kamnitih tvorbah in 5 kilometrov dolgem kanjonu Buitrera (Cañadón de
la Buitrera). Plezališče ponuja več kot 300 smeri, od lažjih do zelo težkih. Moram reči, da
sem ponosen, ker sem v Argentini splezal smer z oceno 7b. Zanimivost območja je tudi 300
metrov visoka skalna tvorba iz lave pred kanjonom, v kateri so navrtane večraztežajne smeri.
Odločila sva se, da greva plezat smer Sueño Lento (Via Normal), ki je dolga 260 metrov (8
raztežajev) in ima težavnost 6a. Prvi raztežaj sem plezal naprej — če bi bil le malo širši, ne
vem, kako bi se prebil iz kamina. Pred smerjo sta nama dva Argentinca sicer svetovala, naj ne
greva v kamin, ampak čim bolj po zunanjem delu, a sem se seveda vseeno usmeril noter. Nika
je imela ogromno težav, ker je nosila nahrbtnik. Drugi raztežaj je potekal malo po zajedi in
malo čez kratek previs, tretji raztežaj je postregel s sitno prečko po slabih oprimkih in stopih,
četrti pa ponudil super plezanje po poki in plati. Do vrha so sledili le še lažji raztežaji. Skala v
smeri je bila odlična; varovanje je večinoma potekalo z metulji, vmes je bilo nekaj klinov, na
stojiščih pa so bili svedrovci. Ko prideš na vrh skale, se odpre prelep pogled na kanjon in
pokrajino. Tri dni sva preživela v kampu pred kanjonom in plezala vsak dan. Bilo je res
čudovito!
Ker sva bila zelo navdušena, sva se odločila, da do konca dopusta poiščeva še eno plezalno
lokacijo. Monika Kambič nama je priporočila, da morava ob obisku mesta Bariloche obvezno
plezati v območju Frey. Refugio Frey velja za eno najboljših trad plezališč v Južni Ameriki.
Plezanje poteka v visokogorskem ambientu patagonskih Andov na izjemno kakovostnem
oranžnem granitu. Območje je znano po številnih granitnih stolpih (agujas), ki ponujajo
vrhunsko tradicionalno plezanje po počah in zajedah — od kratkih enoraztežajnih smeri do
večraztežajnih klasik (3–10 raztežajev). Zaradi odlične skale, raznolikih težavnosti in strme
kulise nad gorskim jezerom privablja plezalce z vsega sveta.
Spala sva v apartmaju pri smučišču San Carlos de Bariloche, saj sva slišala, da drugje
puščanje kombija v Barilochah ni najbolj varno, ker naj bi pogosto kradli (predvsem
turistom). Meni se sicer ni zdelo tako kritično, a sva se za vsak slučaj vseeno odločila za
apartma.
Planirala sva preplezati smer Cifuentes-Weber v severni steni (Cara Norte) masiva Aguja
Frey. Pod steno stoji bivak, do katerega sva hodila 4 ure, na poti pa sva si ogledala še lokacijo
nekdanjega bivaka Refugio Petriček. Refugio Petriček je bila gorska koča oziroma bivak v
pogorju Cerro López. Postavil jo je znani slovenski izseljenec in gornik Dinko Bertoncelj ter
jo poimenoval po svojem gorskem prijatelju in sopotniku Milanš Petričku. Koča je dolga leta
služila kot izhodišče za plezalce in pohodnike v tem delu patagonskih Andov, v zadnjih
desetletjih pa je žal propadla oziroma bila uničena.
Ko sva okoli 11. ure prišla pod steno, pa se je začela “zabava”. V steni je bilo približno 30
argentinskih vojakov, ki so se premikali kot polži. Razporejeni so bili čez celotno smer, ki je
dolga 100 metrov. Ker nisva imela signala in s seboj ni bilo vodnika, nisva vedela, kaj
drugega bi lahko šla plezat. Zato sva se odpravila na sprehod okoli jezera Tonček ter si
ogledala še ostale stolpe.
Okoli 14. ure, ko so vojaki končali s plezanjem, sva sedla pod steno in razmišljala, ali imava
še dovolj časa. Do apartmaja sva imela namreč še dolgo pot, a tudi nekaj preostale svetlobe za
plezanje. Odločila sva se, da greva v steno — in odločitev je bila več kot pravilna!
Smer ima oceno 5c, dolga je 100 metrov in obsega pet raztežajev. Stojišča so navrtana, za
vmesno varovanje pa sva uporabljala metulje. Celotna smer poteka po čudovitih počah. Nika
je prvič izkusila plezanje po počah in je bila navdušena. Prvi raztežaj poteka po malo previsni
poči, a so bili stopi odlični. Drugi in tretji raztežaj sta ponudila vrhunsko poko. V četrtem
raztežaju si prečil pod previsom v desno, zadnji raztežaj pa se je začel s kratko poko, nato je
sledil skok čez previs in naprej lepo plezanje po velikih oprimkih (šalcah).Ko sem prišel na vrh smeri, sem si odpel vrečko za magnezij in jo odložil v eno od lukenj.Ker pa sem včasih pozabljiv, sem to vrečko pustil gori. Spomnil sem se šele, ko sva bila že pri
apartmaju. Upam, da je ostala na vrhu in da jo poberem, ko se naslednjič vrnem!
V Patagonijo se bom zagotovo še vrnil, a z drugačnimi cilji. Seveda je tam še ogromno stvari
za videti, ampak sem v prvi vrsti plezalec — zato bom tam zagotovo še kaj splezal.
Na poti sva opravila približno 4500km z rentanim vanom. Spala sva 15dni v avtu in 5dni v
apartmajih ali hotelih.
