Prideš, plezaš in se zabavaš!
Točno v tem vrstnem redu se je zgodila tudi naša avantura. V Bosno smo se vozili kot na konec sveta, skoraj 10 ur iz Tržiča. Trajnostni promet, alternativne oblike transporta ? No way, samo v teoriji. Če ima vmes prste še politika in meje, se zadeve še malo bolj zakomplicirajo. Simbolično sva z Benotom odšla čez Savo v Bosno peš. Poleg simbolike so obstajali še praktični razlogi.
Pecka je plezališče nekje v hribovju nad Mrkonjić gradom. V bližini izvira reka Sana, kampirali pa smo na travniku, tik nad plezališčem. Dva Dixija, gasilska cisterna za vodo, nepokošen travnik, daleč proč od civilizacije.To je vse udobje in bilo je čisto v redu. Praktična digitalna detoksikacija. Potem smo plezali. Frikali. Zanimivo plezanje po luknjicah vseh velikosti, lepo opremljene smeri. Preplezali smo kar nekaj smeri, le Benota je do konca izmučila in mučila Kamena guza (6c+). Z njo je dokončno opravil v nedeljo. Tudi ostali smo ta dan preplezali še kar nekaj smeri, malo smo se že adaptirali na stil plezanja in če bi bili tam še kakšen dan, bi … Kdo ve, kaj bi bilo.
Zabava. Podrobnosti ne poznam, ker sem jo prespal. Menda so vrteli filmčke, vsak je dobil eno pivo, vrtela se je glasba. To je to. Po besedah naših mladcev je bilo kar v redu.
V obratnem vrstnem redu je šlo tudi nazaj domov. Po krajšem postanku v Banja Luki smo tri ure čakali na vstop v Lepo našo, nato pa še eno uro za vstop v obljubljeno deželo pod Alpami. Aja, tudi tokrat sva z Benotom protestno prečkala mejo čez Savo peš. Na koncu spet skoraj 10 ur za 500 km…
Ekipa Jernej Kuhar, Beno Vidmar, Borut Naglič, Beno Ravnik in Slavc Rožič smo se imeli fajn in ni nam žal, da smo šli.
Slavc
fotografije: od ekipe
