Peter Rožič: V prejšnjem tednu sem obiskal prijatelja Jurija Radona, ki živi v Navekvarnu, ob največjem švedskem zalivu v Baltiškem morju. Obiskala sva nekaj plezališč, ki jih je v tej pokrajini v izobilju…
»Naveza«, ki skupno šteje 140 let, v plezališču zgleda mogoče nekoliko čudno, a Jurjevo navdušenje nad plezanjem je kljub njegovim skoraj osemdesetim letom (dopolnil jih bo 6. decembra) prav nalezljivo. Z velikim navdušenjem mi je pripovedoval o plezanju, ki mu pomeni način življenja in z malo grenkega priokusa o tem , da se zaradi starosti in nekaj zdravstvenih težav prehitro bliža čas, ko bo moral svojo plezalsko zgodbo, čeprav nerad, zaključiti. A o tem sedaj še ne razmišlja.
Najprej sva obiskala Smoland – plezališče Trollevagga približno 100km južno od Norkopinga. Nato plezališče Agelsjon v bližini Norkopinga (ima 15 različnih sektorjev) , potem pa dvakrat (enkrat sam-samovarovanje) njegov domači, dva kilometra oddaljeni Bistaberget. Po večini so v plezališčih smeri neopremljene in se plezajo z sprotnim nameščanjem varoval (na vrhu smeri so nameščena sidrišča tako , da lahko plezaš tudi z varovanjem od zgoraj). Kar nekaj pa je tudi opremljenih smeri ali pa kombinacij, kjer je v smeri kakšen svedrovec, ostalo se namešča sproti. Splezala sva nekaj smeri v okviru svojih zmožnosti, od spodnje četrte do +5 stopnje. Skandinavske ocene se razlikujejo od francoskih, njihova -5 je npr. francoska 5a. Poleg plezanja sva tudi obujala spomine. Granit v plezališčih se precej razlikuje, od zelo grobega zrnatega do zelo gladkega, ki ob večjih temperaturah kar pošteno drsi. Teden v prelepem vremenu je kar prehitro minil, a nabralo se je obilo lepih vtisov.
opomba urednika: Kot član AO Tržič je Jurij Radon v peddesetih letih veliko plezal doma in v tujini, leta 1954 je v navezi z Janušem in Primožičem ponovil tudi Čopov steber v Steni. Med 1956 – 1958 je bil načelnik alpinističnega odseka. Od leta 1952 do odhoda v tujino je bil aktiven član postaje GRS Tržič.
