Končno se z Janezom (Ambrožem) uspeva uskladiti in najin cilj še vedno ostaja Škrlatica. Reklama in internet sta naredila svoje, torej greva še midva.
Jutro na tretjem ovinku vršiške ceste naju pozdravi s 5°C . Kar nekaj oblačil hitro roma v nahrbtnik, nato pa v soju čelnih svetilk loviva pot proti Dnini. Dan naju ujame že nad sotesko Gruntovnica, kjer se prava strmina šele začne. Na začetku Dnine se zimsko opremiva, na noge romajo dereze in cepini v roke. Do vstopa v Kugyevo smer je še kar nekaj strmine. Pogled navzgor kljub plezalcem prijaznim temperaturam, ledu pač malo manj, obljublja lepo plezanje po ledu in kompaktnem snegu.
Ko se Kugyeva smer po dveh raztežajih odcepi v desno, slediva sledem v smeri slapu v grapi med Rokavi in Škrlatico. Slap je nudil še lepo plezanje, tanek led na izstopu in razvoj temperatur naprej pa bosta pogojevala možnost ponavljanja. Nadaljevanje po grapi še dvakrat prekineta dva krajša skoka, ki zahtevata malo atletike. Do škrbine, kjer je stik s smerjo prečenje Rokavi – Škrlatica, sledi le še nekaj deset metrov grape. Nadaljuejva po grebenu proti vrhu Škrlatice in po dobrih šestih urah od avta sva na vrhu. Kugyeve nisva splezala, vendar je bilo plezanje po grapi tako lepo, da nama niti ni bilo pretirano žal.
Sledi še sestop v Vrata, kjer sva se pridružila trem Vertikalcem (Jaka, Tedi, Samo), poklicali smo gorskega vodnika Grega Koflerja, ki prijazno nudi prevoze utrujenim plezalcem po končanih turah, ki se končajo v drugih dolinah kot je izhodišče. Analiza je bila kratka in jedrnata, sklep pa, da je bil lep dan v lepih gorah in da bi jih bilo še mnogo takih…
