V nedeljo sem v severni steni Velikega vrha preplezal eno prosto linijo, ki se je, nevem zakaj, tako dolgo skrivala pred prvimi plezalci. Smer sva že leta 2006, ko sem bil še tečejnik poizkušala preplezati s Klemenom Belharjem, pa sva takrat zaradi slabih razmer obrnila in tisti dan preplezala smer Mama sreča. Ko sva 2009 z Martinom Belharjem preplezala Šus sva na sestopu gledala ravno to linijo, ki je bila v celoti prekrita z ledom, pa sva bila prepozna. Letošnja zima je bila, kar se tiče razmer obupna in tako sem projekt peložil na poletje.
Smer je speljana po stebru in naprej po grapi med Skrito grapo in Mošeniško smerjo (višje Terra Incognita), smer je popolnoma samostojna do izstopa iz grape, kjer se priključi kar na zavarovano pot proti Velikemu vrhu. Spodnji del ponudi plezanje po ploščah z odlično skalo, ki višje preidejo v kompaktno zajedo, ki se konča s kaminom. Vmes je nekaj “šodra” in naprej lepe plošče z majhnimi oprimki, višje pa najtežji del (k), nekaj trave in krša. Malo višje še en težak odstavek (2k), ki se izteče v grapo. Nadaljevanje do vrha pa poteka po grapi (žlebu), ki se konča na travnatem pobočju.
Na to nesrečno nedeljo, 27.5. 2012 je nastala smer Gamsova solza, IV+ / IV, II – III, 200m.
Od leve proti desni: Mama sreča, Skrita grapa, Gamsova solza (rdeča), Terra Icognita.
MihaZ
Vstopni del smeri.
Njatežji del smeri.
Izstopna grapa.
